*Tale del posvečam moji dragi IBFF- abc. abc - hvala, ker bereš mojo zgodbo, pa čeprav je ne komentiraš. To mi pomeni ogromno. Še več kakor to pa mi pomeni to, da si moja IBFF in da me imaš rada. Tudi jaz te imam.*i* :sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
________________________________
»Kako je bilo v šoli?« je ga. Howston vprašala Amely, ko se je vrnila iz šole. »V redu,« ji je ta odgovorila in ji nato začela razlagati o vsem kar se ji je zgodilo. No, o skoraj vsem. Ni vedela zakaj, toda dogodkov z Jamesom ni hotela deliti z mamo, hotela jih je ohraniti zase.

Zvečer je Amely ležala v postelji in premlevala dogodke tega dne. V spomin ji je prišel James. Spomnila se je njegove prijaznosti in njegovega toplega nasmeha, nato pa še tega kako nesramna je bila do njega. On se ji je hotel le približati, postati njen prijatelj, ona pa… Bila je grozna, to je vedela in odločila se je, da bo jutri drugače. Da bo postala prijaznejša do Jamesa in mu pustila, da se zbližata. Kot prijatelja seveda.

_________________________________

Naslednjega jutra je Amely vesela in spočita prišla v šolo. Ko je hodila do svoje omarice je že od daleč zagledala Jamesa, ki se je pogovarjal z nekim fantom, verjetno s svojim sošolcem. Amely je globoko zavzdihnila nato pa šla mimo njega. Ni je pozdravil. Šok. Kaj naj zdaj? S kotičkom očesa ga je gledala in upala, da jo bo opazil, a on je še pogledal ni. Med tem, ko se je preobuvala se je Amely jezila nase. »Poglej kaj si storila,« si je rekla, »Zapravila si edino možnost, da bi dobila prijatelja,« Jezna je bila nase, hkrati pa tudi na Jamesa. Čeprav je vedela, da je bila ona tista, ki se je do njega vedla nesramno, ji hkrati ni bilo vseeno, da jo je kar tako pozabil.

Nenadoma se ji je zdelo, da nekdo stoji za njenim hrbtom. Obrnila se je in… Zagledala Jamesa. »Živjo,« jo je ta veselo pozdravil, »Danes pa si videti nekam slabe volje. Je kaj narobe?« Amely je srce začelo hitreje biti. »Nekam slabo sem spala,« je odgovorila in se nasmehnila. James jo je nekaj časa opazoval in Amely ni vedela kaj naj reče. Bilo ji je nekam neprijetno. Končno je James le spregovoril: »Večkrat se smej,« je rekel, »takšna si mi bolj všeč.« Amely je zardela. Najraje bi stekla v stranišče in tam ostala, a se je prisilila ostati na mestu in skriti rdečico. Ni vedela zakaj, a ko ji je James to rekel, jo je preplavil čuden občutek. V trebuhu jo je začelo žgečkati, njegove beseda pa so kar pogrele njeno srce. »Veš…« je nadaljeval James, »Rad bi se ti opravičil za včeraj. Preveč sem silil vate in mislim, da ti je bilo neprijetno. Rad bi, da začneva znova.« »Ne, ti oprosti meni,« ga je prekinila Amely. »Včeraj nisem bila najboljše volje in res sem bila nesramna do tebe…Glede tega, da bi začela znova pa se strinjam.« James se je olajšano nasmehnil.

Nato sta nekaj časa stala v tišini in strmela drug v drugega. Amely je opazovala njegove temne oči. Bile so… Kakor lučke, ki izražajo veselje. In vsakič, ko je pomežiknil so se te lučke za trenutek ugasnile, nato pa se zopet prižgale. In njegove ustnice… Amely jih še ni videla, da ne bi bile razpotegnjene v širok nasmeh in… Zazvonilo je. Amely in James sta se zavedla, da še vedno strmita drug v drugega. V zadregi sta se poslovila in stekla vsak v svoj razred.
Ta dan je bila Amely nadvse dobre volje. Na obrazu ji je ves čas sijal nasmešek, iz oči pa ji je sijalo veselje. Ni vedela zakaj, toda to je bil eden najlepših dni v njenem življenju. Pri pouku je pridno poslušala, sodelovala ter si zapisovala vso snov in marsikateri profesor jo je pohvalil, da veliko zna in da ima velik potencial. Še ena stvar več, da je danes lahko vesela.

Dan je hitro minil in kot bi mignil je nastopil čas kosila. Ni vedela zakaj, a danes se ga je še prav posebej veselila. Upala je, da se bo James usedel k njej. Da bosta začela znova…
Ko je prišla v jedilnico je James že sedel za eno iz med miz. Izgledal je nekam potrt, a ko je zagledal Amely je postal malo boljše volje. Amely je s pladnjem v roki prišla do njega in se usedla za mizo. V zadregi sta se pozdravila, nato pa nekaj časa v tišini jedla. Videlo se je, da z Jamesom nekaj ni v redu, saj ni spregovoril niti besedice. Amely se je opogumila in vprašala: »Je vse v redu?« James je gledal po krožnik in s prsti živčno tolkel po mizi. Nekaj časa je molčal nato pa odgovoril: »Nič ni, le…« Zavzdihnil je. »Zadnjo uro smo imeli matematiko… Učiteljica me je pred celim razredom nadrla, ker nisem znal zračunati izraza s koreni. Tako sram me je bilo. Že prvi dan sem se osramotil pred razredom. Rekla je, da bi to moral znati že od prejšnjega leta in da ne bo nič iz mene… Matematika mi res ne gre…« Amely bi ga najraje objela in potolažila. Tako potrt je izgledal, a se je raje zadržala. »Veš,« je rekla, »če hočeš lahko kdaj prideš k meni, da se skupaj učiva matematiko. Glede razreda pa se ne sekiraj… Če se bo kdo norčeval iz tebe se ne obremenjuj, to je še slabše. Preprosto jih ignoriraj.« Utihnil je, nato pa spet začela govoriti: »Tudi iz mene so se v šoli večkrat norčevali… Češ, da sem piflarka. Večkrat so me hudo prizadeli, a sčasoma sem okrog sebe zgradila zid, ki je vse njihove žaljivke odbil stran. Posledica tega pa je, da sem postala precej zadržana in tiha, kot lahko vidiš.« Zavzdihnila je in zopet začela jesti. Nenadoma pa je začutila kako jo je James prijel za roko. Ko se je s svojo toplo roko dotaknil njene, se ji je zazdelo, da se je za trenutek ustavil čas. Zopet jo je preplavil tisti čuden občutek. Zdelo se ji je, da v obraz kar gori, njene roke pa so postale potne. »Žal mi je,« je zašepetal James. Nato sta nekaj minut le v tišini zrla drug v drugega in Amely se je zazdelo, da je bil to eden najlepših dni v njenem življenju.

Zvečer Amely ni mogla zaspati. Kar naprej ji je v misli prihajal James. Mislila je na njegove temne oči, ki so jo pomirjujoče gledale in nasmešek, ki skoraj nikoli ni ugasnil. V svoji glavi si je vsakič znova predvajala posnetek njunega pogovora. In njunega dotika. Amely se je zdelo, da na svoji roki še vedno čuti njegovo toplo dlan. Hrepenela je po njem. Želela si ga je. To je bil zanjo nov občutek, občutek, ki ga ni čutila še nikoli prej. Do nikogar.
____________________________

Hej hoj!
Kako smo kaj? Počitniško razpoloženi?:stuck_out_tongue_closed_eyes:
Upam, da vam je tale del všeč. Kot vidite se je med Amely in Jamesom nekaj začelo plesti. Morda se je vse začelo dogajati prehitro, me pa zanima še vaše mnenje o dogajanju. Zanima me kako zgodbo vidite iz svojih oči. Se opravičujem, če je bil ta del bolj dolgočasen, saj je večinoma opisoval Amelijina čustva.
No, uživite tele počitnice in jih izkoristite na polno.:sparkling_heart:


Lysm :kiss: