*i*Tale del posvečam moji predragi #dogi. Draga dogi - morem ti povedati, da brez tebe sploh ne bi bilo te zgodbe. Ko sem pisala še Hanine pustolovščine si ti skoraj edina brala moje pisanje in me spodubjala s svojimi komentarji. Brez tebe te zgodbe ne bi bilo in res sem ti hvaležna. Rada te imem.*i* :sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
___________________________________
Amely je prišla vsa utrujena v šolo. Ni se še navadila tega, da bo morala vsak dan tako zgodaj vstajati. Tistega jutra Jamesa ni bilo na avtobusu, verjetno zato, ker se mu je pouk začel prej. Upala je, da se bosta srečala na šolskem hodniku, da jo bo spravil v vsaj malo boljšo voljo, a ga na ni bilo videti nikjer. Vsa potolčena se je odvlekla v razred in komaj čakal, da se bo dan končal in da bo lahko šla domov in se odpočila.

Med glavnim odmorom je Amely skozi okno zagledala Jamesa, ki je metal na koš s sošolci. Ko je videl, da ga opazuje se ji je nasmejal in ji pomahal. Amely se je nasmehnila nazaj. Še dobro, vsaj v šoli je bil. Veselila se je že kosila, da bosta zopet lahko sedela skupaj, da bo lahko ob njem. Ni vedela zakaj, a silno si je želela njegove bližine.

Toda med kosilom Jamesa še vedno ni bilo. Amely slabe volje sedela za mizo in se skoraj dotaknila ni hrane, ki je stala pred njo. Sitno je odšla domov, ko pa je odprla svojo omarico, da bi se preobula jo je čakalo presenečenje. V omarici je bil listek in Amely ga je odprla, da bi ga prebrala. Na njem je pisalo:

*i*Amely!*i*
*i*Po pouku pridi v mestni park. Čakal te bom.*i*
*i*James*i*

Amely je začelo srce hitreje biti. Preden je lahko dojela kaj se dogaja je morala sporočilo prebrati vsaj trikrat. James! James jo vabi v park! Bila je vsa navdušena. Končno se bosta spet videla! Končno bo po dolgem dnevu dobila družbo, nekoga s katerim bo lahko poklepetala. Končno bo lahko spet gledala njegove oči in ob sebi čutila njegovo toplino. Vsa navdušena je, skoraj stekla iz šole proti mestnemu parku.

Park je bil nedaleč stran od šole. Amely je potrebovala kar nekaj časa, da ga je našla. Ko je stopila vanj ji je zastal dih. Povsod so rastla drevesa, med njihovimi krošnjami pa so prepevale ptice. Rahel vetrič je liste pozibaval sem ter tja ter kuštral njene dolge lase. Med drevesi je bila speljana, dolga tlakovana pot, ob njej pa so stale klopce. Amely se je nekaj časa se je ozirala naokrog, da bi našla Jamesa dokler ga ni zagledala na eni iz med njih. Ko jo je zagledal je odložil telefon, ki ga je držal v rokah in se ji prijazno nasmehnil. Vrnila mu je nasmeh in se mu počasi približala. »Hej!,« je rekel James, »Pa si le prišla. Mislil sem, da te ne bo.«
»Oprosti. Prišla sem takoj, ko sem videla sporočilo. Danes smo imeli več ur, tako da…« »Je že v redu,« jo je prekinil James, »Nisem te povabil sem zato, da bi razmišljala o šoli.« je rekel, nato pa pomignil z roko proti njej. »Pridi.« Amely je stekla za njim in, ko ga je dohitela je vprašala: »Kam sploh greva?« James se je nasmehnil in jo pogledal s tistimi svojimi očmi, da jo je spet preplavil tisti čudni občutek. »Na sladoled. Mislim, da je to idealen način, da začneva znova,« »Joj, še enkrat oprosti. Tako sem bila tako nesramna. Obsojala sem te še preden sem te sploh uspela dobro spoznati.« »In… Zdaj, ko si me spoznala…Kakšen se ti zdim zdaj?« je vprašal James in jo resno pogledal. Amely je to vprašanje presenetilo. »Mislim…« je v zadregi začela »Zdiš se mi v redu, čeprav… Nisem… Nisem te še tako dobro spoznala, da bi si ustvarila mnenje o tebi…« Kako neumen odgovor. Amely bi se v tistem trenutku najraje pogreznila v tla. Seveda si je ustvarila mnenje o njem. Rada bi mu povedala, kaj čuti do njega, kako vsak dan hrepeni po njem in njegovi družbi. Kako vsakič, ko ga zagleda občuduje njegove prelepe oči in topel nasmešek, a besede kar niso hotele iz njenih ust. Videti je bilo, da tudi James ni bil zadovoljen z odgovorom, a ji tega ni povedal. Pogledal je v tla, nato pa sta v tišini nadaljevala pot do majhne gostilnice. Tam sta naročila sladoled – Amely kepico čokolade, James pa jagode- nato pa sedla na eno iz med klopc v parku.

Amely je zamišljeno opazovala otroke, ki so se igrali tam blizu in lizala svoj sladoled. Še vedno ji je bilo žal zaradi tistega, česar je rekla Jamesu. Nisem si še uspela ustvariti mnenja o tebi… Sama sebi ni mogla verjeti, da je lahko izrekla tako neumne besede, s katerimi je prizadela tudi Jamesa. Da bi ga vsaj malo razvedrila je vprašala: »Se greva resnico, da se malo bolje spoznava?« James, ki je prej strmel v krošnje dreves se je zdaj veselo obrnil prosti njej. »Prav,« je rekel, »Začni.« Amely je nekaj časa razmišljala, nato pa rekla: »Okeej… Najbolj neumna stvar, ki si jo naredil.« »Hmm… Enkrat smo v šoli imeli proslavo kjer bi moral nekaj povedati. Ko sem hodil po stopnicah na oder sem se spotaknil in pred celo šolo padel na nos.« Nasmehnil se je. »Lahko ti pokažem posnetek. Mami me je posnela.« Amely je pokimala in James je iz žepa vzel telefon. Med fotografijami je poiskal posnetek in ga pokazal Amely. Na ekranu se je prikazal majhen deček, star kakšnih deset let, ki je ponosno hodil na oder. Oblečen je bil v belo srajco s črnim metuljčkom. Vsi so mu ploskali, kar naenkrat pa se je spotaknil in, kakor je rekel James, padel na nos. Amely si ni mogla pomagati, da se ne bi zasmejala. Tudi ljudje v dvorani so se začeli smejati, deček pa je ves objokan stekel iz odra. Amely je imela sedaj od smeha že kar solzne oči in tudi James se je na vse pretege smejal.
Vse popoldne sta se tako zabavala in si pripovedovala o vsem mogočem. James je spet postal dobre volje, Amely pa se je čisto razživela in postala povsem druga oseba. Drugačna od tiste tihe in mirne Amely. Nenadoma jo je James presenetil z vprašanjem: »Imaš simpatijo?« »Ne,« je odgovorila Amely, »In nikoli je še nisem imela.« Nato se je obrnila k Jamesu. »In ti? Imaš mogoče ti simpatijo?« »Mogoče,« je rekel James, privzdignil obrvi in jo nagajivo pogledal. »Mogoče, jo imam.« Amely se je zasmejala. »Veš glede tistega prej…« je rekla po dolgi tišini, »Ko sem rekla, da si še nisem ustvarila mnenja o tebi? No… To je bila laž. Zdiš se mi res super oseba z veliko pozitivne energije. Nikoli še nisem videla človeka, ki bi se toliko smejal.« James se je nasmehnil in Amely so po trebuhu začeli lesti mravljinci. Kako lep je bil ta njegov nasmeh…
Nekaj časa sta v tišini strmela v drevesne krošnje, nakar se je James premaknil bližje k Amely. Z roko jo je objel okrog vratu, ona pa je naslonila glavo na njegovo ramo. Tisti trenutek je bil tako lep… Zdelo se ji je, da še v nebesih ne bi moglo biti lepše. Lahko je čutila Jamesovo bližino, poslušala njegov utrip srca in vonjala njegov vonj. Zdelo se ji je kakor, da je v pravljici in želela si je, da bi ta trenutek trajal večno.