Amely je sedela na avtobusu in z glavo naslonjeno na okno opazovala pokrajino, ki je drvela mimo nje. Spet je bil ponedeljek in kljub temu, da se je njeno življenje pred nekaj dnevi popolnoma spremenilo to ni spremenilo dejstva, da je danes morala v šolo. Za njo sta bili že dve neprespani noči, ko je jokala, se premetavala po postelji in razmišljala. Od tistega pogovora s starši je postajala vedno bolj zagrenjena, zadržana in tiha. Zanjo življenje preprosto ni imelo več smisla. Edina lučka v tej temi je bil James. Edina stvar, ki se je je veselila je bilo to, da ga bo danes spet videla. Edino to jo je še držalo pokonci. Potrebovala je nekoga, ki se bi mu zaupala. Nekoga, ki bi jo razumel in jo potolažil. Saj ne, da ji njena starša tega nista dala, a... Z Jamesom je bilo drugače. Hrepenela je po njegovih toplih objemih kjer bi se lahko razjokala, po rokah, ki bi jo božale in tolažil ter po ljubečih pogledih in sladkih poljubih, ki bi jo navdajali z upanjem. In to ji je lahko dal le on.

Naenkrat so se vrata avtobusa odprla in skoznje je stopil on. James. Amely se je obrnila proti njemu, se nasmehnila in mu pomahala. James jo je le ošinil s pogledom ter s pospešenim korakom šel mimo nje. Amely se je zdel nekam utrujen in slabe volje. Pod očmi je imel velike podočnjake, njegove oči pa so izgubile tisti lesk, ki ga je imel po navadi. Zaskrbljeno se je ozrla proti njemu. Sedel je v zadnji vrsti in buljil v telefon. Niti pogledal je ni. Amely je stisnilo pri srcu in po glavi ji je rojilo mnogo vprašanj. Najraje bi šla do Jamesa in ga kar naravnost vprašala kaj je narobe, a se je zadržala. Zdelo se ji je bolje, da počaka na pravi trenutek, ko bosta sama in se bosta lahko v miru pogovorila. Seveda, če se bo James sploh hotel pogovarjati z njo.
****
Amely je stopila skozi vrata avtubusa na šolsko dvorišče. Obrnila se je in v množici ljudi z očmi poiskala Jamesa. Ta je zadnji stopil iz avtobusa ter se počasi premikal naprej. Nekaj je imel za bregom, zagotovo in Amely je hotela izvedeti kaj. Še sama je upočasnila korak ter počasi šla do šolskih vrat. Tam se je ustavila, iz hrbta vzela torbo in jo položila na tla. Z roko je začela brskati po njej in se delati, da nekaj išče.

Toliko časa se je pretvarjala doler James le ni bil primoran stopiti mimo nje. Tedaj je ustala in se nekoliko vzravnala. "Hej!" ga je pozdravila in ga hotela objeti, a on se je spretno izmaknil njenim rokam. "Hej," je počasi rekel in že hotel iti mimo nje, ko ga je Amely nenadoma prestregla in mu s svojim telesom zaprla pot. "Zdaj pa dovolj," je odločno rekla. "James, kaj se dogaja? Je vse v redu s tabo?"

"Ja, v redu sem, samo malo utrujen," ji je ta čemerno odgovoril ter se hotel preriniti mimo nje do vrat.

"Zakaj pa se potem obnašaš kot, da me ni?" je pri Amely vztrajala prinsvojem in ni nameravala popustiti. "Zakaj se nočeš pogovarjati z mano?"

Ni ji odgovoril. Samo nemo je zrl v tla.

"James," je s tresočim glasom vprašala Amely. "Sploh še hočeš biti z mano?"

"Ne," je sedaj nekoliko ostro odgovoril James.

Amely se je zatresla ustnica in v očeh so se ji začele nabirati solze. "K... Kaj?" je počas iz davila.

"Rekel sem ne," je hladnokrvno rekel James in zavzdihnil. "Poglej Amely," je rekel, "zdi se mi, da preprosto nisva za skupaj, da ne spadava eden h drugemu.

"T... Toda si pozabil kako lepo sva se imela?" je roteče rekla Amely in s hlipajočim glasom nadaljevala: "Si pozabil kaj vse sva doživela in..."

"Amely, konec je," jo je prekinil James in se mimo nje prerinil do šolskih vrat.

Amely je obstala na stopnicah ter s solznimi očmi opazovala Jamesa, ki se je počasi oddaljeval od nje. Ni mogla dojeti, da se to res dogaja. Ni mogla raumeti zakaj ji je to storil. A, ko bi vedela zakaj bi vse razumela.