Sobota. Čeprav je bila ura že deset je Amely še vedno zdolgočaseno ležala v postelji ter gledala v strop. Ni se ji dalo vstati. Pa ne zato, ker bi bila utrujena, ravno nasprotno. Imela je energije za cel dan, toda... Kaj ji je pomagala vsa energija, ko ob njej ni bilo Jamesa. Že od trenutka od kar sta se ločila je močno hrepenela po njem in vsako sekundo si ga je želela še bolj. Zdelo se ji je, da ne bo mogla dočakati ponedeljka, ko ga bo lahko zopet zagledala. Da bi ji bilo lažje si je v glavi vedno znova in znova predvajala dogodke prejšnjega večera. Poljubi, objemi, nasmehi,... Ko je razmišljala o vsem tem je od veselja zadrhtela po celem telesu. 'Fanta imam' je pomislila in čez usta se ji je narisal droben nasmešek zadovoljstva.

Končno se je le premagala in vstala. Nataknila je svoje copate, nekaj časa zamišljeno obsedela na robu postelje nato pa odšla v kuhinjo, da bi si pripravila skodelico kave, ki bi jo dokončno prebudila. Ravno je hotela pritisniti na kljuko in odpreti vrata kuhinje, ko se je na hitro ustavila. Uho je položila na les in prisluhnila pogovoru na drugi strani vrat.

"... povabil na taborjenje... Za en teden..." je ujela zaskrbljene mamine besede.

"Matilda ne skrbi," jo je pomiril oče. "Saj veš kako je z mladimi... Naj uživa življenje dokler lahko. Mislim, da ji lahko zaupaš." Amely se je ugriznila v ustnico. Čeprav ni slišala celotnega pogovora je vedela, da govorita o njej. In o taborjenju na katerega jo je povabil James. Toda... Saj s tem ni bilo nič narobe, mar ne?

"Vem, toda,..." je nadaljevala mama "Skrbi me zanjo. Ko pomislim, da bi se ji lahko zgodilo isto kot..." utihnila je.

"Kot njeni mami?" je stavek dokončal Tom.

"Pst," ga je utišala Matilda. "Kaj če te sliši?"
Amely ni bilo nič jasno. Že je hotela vstopiti v sobo in dobiti pojasnilo, a se je komaj zadržala in poslušala naprej.
Gospod Howston je zavzdihnil. "Matilda..." je rekel. "Mislim, da bi ji morala povedati. Ne moreva ji prikrivati vse življenje."
Zdaj je Amely postalo dovolj. O čem sta govorila starša? Kaj sta ji prikrivala? O kakšni mami sta govorila? Potrebovala je odgovore. Hotela je pojasnila. Odprla je vrata in vstopila v sobo.

Ko jo je mama zagledala je prebledela." Amely... " je zašepetala. "Ali si..." "Ja mama," jo je prekinila Amely. "Slišala sem o čem sta govorila in nič mi ni jasno. Povejta mi - kaj mi prikrivata?" S samozavestjo je zrla v njiju. Opazila je kako je mama preplašeno pogledala očeta, ta pa ji je vzpodbudno pokimal. "Mislim, da je čas, da izve."

Amely je privzdignila obrv. "Izvem kaj?"

Nastala je mučna tišina in Amely je nestrpno čakala odgovor. "Veš..." je začela mama. "Ne vem kako naj ti povem, toda... Upam, da ne boš jezna, ker ti nisva povedala prej ampak..."
"Lahko poveš naravnost, brez ovinkarjenja?" jo je prekinila Amely. Vmešal se je oče. Globoko je zajel sapo in spregovoril: "Amely," je rekel, "hotela sva ti povedati, da si posvojena."
***
Amely je vsa objokana sedela na stolu in obupano ihtela. Pred nekaj minutami se je njeno življenje postavilo na glavo. Iskazalo se je, da mama in oče, ki ju je imela tako rada in sta ji izkazovala neizmerno ljubezen, sploh nista njena starša. Njena mama je v resnici samo petnajst let starejša od nje in noče skrbeti zanjo, oče je bog ve kje in kar naenkrat ima še brata, ki je povrh vsega še njen dvojček. In najhuje: nastala je po nesreči. Ta misel ji ni in ni hotela iti iz glave. Vse kar je prej bila, vse kar je verjela, vsa zlagana preteklost - vse se je počasi spreminjalo v prah. V nič.

"Ne morem verjeti, " je danila Amely in njen glas se je tresel. "Vse življenje sem živela v laži." Gospa Howston jo je sučutno prijela za roko, Amely pa jo je odrinila stran. "Vse življenje sta mi lagala. Prikrivala sta mi to kdo v resnici sem. Rada sem vaju imela in... Še vedno vaju imam. Zato je to kar čutim toliko hujše." Po licu ji je stekla solza. "Grozen je občutek, ko veš, da te lasta mati ne mara."
"Amely ne govori tako," jo je prekinila gospa Howston, "seveda te ima rada."
Amely jo je besno pogledala. "Res? Obdržala je mojega brata, mene pa zavrgla in me v življenju pogledala ni. Si to razlagaš kot ljubezen? Je to naredila, ker me je imela rada?" Amely je položila glavo med roke ter se razjokala. Matilda jo je sočutno božala po hrbtu. "Amely, razumi jo, ni imela druge izbire." Amely ni odgovorila. Le jokala je in solze so po njenih licih tekle kakor v potokih.

Naenkrat se je oglasil gospod Howston, ki je prej tiho sedel v kotu: "Mislim, da bi se morala pogovoriti z njo." Amely je dvignila pogled in ga debelo pogledala. "S kom? S svojo mamo?" Gospod Howston je le nemo pokimal, tiho odšel iz sobe in se kmalu vrnil z ne kakšnim listkom v roki. Pomolil ga je Amely pod nos. "Izvoli," je rekel, "tukaj je naslov tvoje mame. Če boš hotela jo lahko obiščeš in se v miru pogovoriš z njo," "Ne vem če bo to potrebno," Je rekla Amely, a listek vseeno vzela. "Hvala," je še zamomljala in listek shranila v žep.

Nato so obsedeli v tišini. Amely je počasi dvignila pogled in pogledala proti 'mami'. Ta je žalostno strmela v tla. Na obrazu so se ji risale gube. Gube, ki so ji jih povzročila leta in vse skrbi. In komu je bila namenjena večina teh skrbi? Njej, Amely.

Nato je pogledala še 'očeta'. Ta je z žalostnim očmi zamišljeno streml skozi okno. Ko ga je bolj pozorno opazovala je na levem licu zagledala brazgotino. Kdaj jo je že dobil? Saj res. Ko je bila Amely majhna ji je za skladovnico drv padel medvedek in šel ga je iskat. Pri tem si je močno odrgnil lice, a medvedka ji je vseeno prinesel.

"Žal mi je," je zašepetala Amely. "Žal mi je, ker sem bila jezna na vaju. Vidva nista nič kriva, ravno nasprotno. Vse življenje sta zame skrbela po najboljših močeh in me vzgajala kakor, da sem vajin otrok. Nudila sta mi tisti košček doma, ki mi ga mama ni mogla dati. Imela sta me rada. In kljub vsemu bosta zame za vedno moj oče in moja mama. Hvala vama." Nato je vstala in najprej objela mamo. Ta ji je vsa ganjena vrnila objem. "Oh Amely," je rekla, "tudi ti boš za naju vedno najina mala hčerkica. Rada te imava," je še dodala in ji pritisnila poljub na glavo. Nato je stopila še k očetu. Ta jo je močno objel. "Ponosna sva nate," je zašepetal in jo še močneje prižel k sebi.