Amely jo je šokirano pogledala. “Se hecaš?” je bilo edino kar je uspela reči. Kate je odkimala.
Amely je bila nekaj trenutkov tako iz sebe, da ni mogla storiti ničesar. V njeni glavi je divjal vihar misli in vprašanj. Naenkrat je vse začelo dobivati smisel in koščki sestavljanke, ki je tako dolgo ni razumela, so se slednjič le postavili na svoja mesta.
“Torej…Si vedela…?”
“Ja,” je pritrdila Kate. “Povedal mi je…”

Amely je nenadoma začutila neizmerno jezo do Jamesa. Jezna je bila, ker je vedel česar ona ni. Jezna je bila, ker ji je, namesto, da bi ji povedal resnico, raje strl srce. In sovražila je dejstvo, da je mama raje izbrala njega kot njo.
V očeh so se ji začele nabirati solze, njena jeza pa je z vsakim dihom naraščala in komaj se je zadrževala.
“Zakaj mi ni povedal?” je vprašala bolj sebe kot Kate, a ji je ta vseeno odgovorila: “Jaz sem mu rekla, naj ne.” Še ena kakor nož ostra resnica, ki je zbodla do srca.
“Ampak zakaj?” je zaihtela Amely, ki so jo solze že zdavnaj premagale.
“Zdelo se mi je, da bo tako bolje za vse,” jo je Kate poskušala potolažiti. “Oprosti,” je čez nekaj trenutkov skesano rekla in jo prijela za roko. Nekaj časa sta le molčali. Slišalo se je le Amely-ino obupano ihtenje.

Slednjič se je Amely le umirila. Kate je stopila do okna in ga odprla, da sta lahko zadihali svež zrak in slišali zvoke ljudi, ki so hiteli po mestu. Nato se je obrnila h Amely in odločno spregovorila: “Mislim, da je čas, da ti vse razložim.”
In začela je pripovedovati.
***
“...in tako sta te gospa in gospod Howston posvojila in… Potem pa že sama veš kako se je nadaljevalo.” Amely je pokimala. Že od kar je Kate začela pripovedovati ni spregovorila niti besedice.
Zdaj so ji bile stvari jasne in razumela je svojo mamo. Sicer ji je bilo še vedno hudo, ker jo je kot majhno zapustila a… Bi ona v takšni situaciji naredila drugače?
“Veliko si dala skozi…” je zamišljeno dejala Amely.
Kate je pokimala. “Da… Toda to še vedno ni razlog, da sem naredila to kar sem. In še enkrat: oprosti. Hočem, da veš, da mi je res žal. Hočem se oddolžiti za vsa ta leta…”
“V redu je,” jo je prekinila Amely. “Ni se ti treba več opravičevati. Zdaj, ko si mi vse povedala te razumem in… Verjetno bi jaz ravnala povsem enako.” Nato je nekoliko pomolčala ter nadaljevala s tišjim glasom: “Veš… Hvaležna sem za to, da si mi sploh pustila živeti.”
Tako Amely kakor Kate so v oči stopile solze. “Oh Amely tudi jaz sem neizmerno hvaležna zate,” je dejala Kate, ki je postajala vse bolj čustvena. “Rada te imam.”
Zopet sta padli v dolg objem in Amely se je zdelo, da ji bo od sreče počilo srce.
***
Dan se je nagibal proti večeru, toda Amely in Kate sta popolnoma pozabili na čas. Danes je bil njun dan in nič ju ni smelo zmotiti.
“Mi podaš maslo?” je vprašala Amely, medtem, ko je mešala maso za sladico po receptu gospe Howston.
“Seveda,” je odgovorila Kate in ji podala kar je potrebovala. “Joj, priznati moram, da si v kuhanju boljša kot jaz. Seveda, ko pa si imela tako dobro učiteljico.”
Amely se je zasmejala medtem pa maso zavzeto vlivala v pekač. “Jap, tega pa ne morem zanikati. Gospa Howston kuha božansko.”

Kate je ravno hotela nekaj dodati, ko se je naenkrat v predsobi zaslišalo škripanje vrat in zvoke korakov, ki so vstopili v sobo.
Amely je otrpnila. “Kdo je?“ je vprašala, toda še preden bi ji Kate lahko odgovorila je dobila odgovor. Oseba v predsobi je namreč spregovorila in ko je Kate zaslišala njen glas jo je zmrazilo. Bil je James.

"Doma sem," je rekel, ko si je sezuval čevlje. Po glasu sodeč, je bil slabe volje in zaradi tega se je Amely še manj želela srečati z njim.
Tudi Kate je molčala in kakor, da bi čutila kaj se dogaja njeni hčerki, prijela Amely za roko.

James je stopil v sobo in ko je zagledal Amely je za nekaj trenutkov ostal brez besed. "Kaj z vraga počneš tukaj?" je vprašal in srepo strmel vanjo.