1. POGLAVJE

Železo v krvi se je moralo vohati na kilometre daleč in krike padlih vojakov so zagotovo slišali v sosednje kraljestvo. Vsakih nekaj sekund, kot v zaporedju, se je zaslišal švist meča ali puščice, krik in nato zamolkel udarec ob tla. Preživeli vojaki niso imeli izbire, kot da so teptali trupla svojih bratov. Če bi se jim izmikali, bi jim nasprotna stran v desetinki sekunde rezervirala še eno mesto na razmočenih tleh. Boj se je po nekaj minutah preselil na obrobje gozda, uro kasneje pa so topovi razstrelili že večino dreves in so se vojaki le spotikali čez dele korenin, ki jih do tedaj še ni požgalo.

Med gručo pomešanih vojakov, pa je, čisto na robu bojišča stalo dekle. Ne bi ji prišteli več kot deset let, a je vseeno meč vihtela kot najbolj izurjeni vojaki. Vranje črni lasje so ji uhajali iz tesno spete kite, prameni so bili pomešani s krvjo, ki ni bila v celoti njena. Polt je imela preveč bledo da bi izgledala živo. Ampak je bila. Bila je še kako živa.

Čeprav bi pričakovali, je ni stisnilo pri srcu, ko je drugega za drugim, kot muhe pobijala vojake nasprotne vojske. En udarec na pravo mesto in onesposobila je sovražnika za dovolj dolgo, da mu je hladnokrvno prerezala vrat. Potem pa se je lotila novega nesrečneža, ki ni uspel niti zmoliti k bogovom, preden ga je pokončala.

‘’Pazi!’’, je za njo zaklical znan glas. Ampak ona je bila že pripravljena. Vojak ni imel niti časa, da bi napadel, ko je njegovo truplo že obležalo na tleh.

Slišala je krike svoje vojske, vedela, da so padali njeni znanci. Ne prijatelji. Takšnih vezi ni sklepala.

Še en nesrečni vojak je pristal pri njenih temnih škornjih. Oči je imel široko razprte in izraz na obrazu prestrašen. Vedela je, da se ni prestrašil zase. Vedela je, da ga doma čakajo žena in po možnosti otroci. Kako je vedela? Srečala je že veliko takšnih vojakov. Večina od njih se ni vrnila domov.

Za trenutek si je vzela premor, kar je bila njena usodna napaka. Švist meča jo je sicer opozoril, preden bi ji skoraj preluknjal kožo nad prsmi in ji nataknil srce nanj, kot ražnjič. Na srečo jo je le oplazil po roki. Bolečino je prezrla in nabodla vojaka, tako kot je on poskusil njo. Njegov krik je bila ena najhujših stvari, kar jih je večina ljudi slišala. Ampak ne ona.

Marsikdo bi rekel, da je nora. Da je človek, ki je tako vzgojil deklico, pošast. Težko bi rekla, da se ni strinjala. Vsi so bili pošasti. Neumne pošasti. Marionete v njeni igri lutk. Nadzirala jih je, čeprav se tega niso zavedali. Izkoristila. Uporabila zase. Bili so neumni. Zelo.

Nov pogumnež, ali bi raje rekla, neumnež, jo je poskusil presenetiti z napadom od zadaj. Hitra je bila kot blisk. Pametnejša od vseh ubožcev na bojišču. Zato so pod njenim mečem vsi popadali. Rada je imela, da je bila zadnja oseba, ki so jo ti moški videli.

Še en bojevnik je padel.

Bila je stroj za ubijanje.
Brez oklevanja.
Brez pomilovanja.
Brez čustev.

Ona je bila Everly Moonshade, najhujša nočna mora vsakega bitja.


~Pozdravček!
Dobila sem idejo za novo zgodbo in tukaj je začetek. Ne skrbite, Sončev mrk in Ogenj in led bom nadaljevala, samo sta malo na premoru. Zanima me, kako se vam je zdelo? Je vredno nadaljevati? Napišite svoje pohvale/kritike/mnenja v komentarje, vsakega sem vesela (da vem, kaj vam je všeč in kje se še lahko popravim :)).
Hvala za branje!
p.s. Povejte v komentarje, če želite, da vas obveščam :D~
dragon girl

*b* Izid novega dela: 3.7. ob 17.00 *b*