2. POGLAVJE

‘’Oh Ev, ljubica, ne tako.’’
Znaveličano je pogledala rdečelasega moškega in izgledalo je, kot da ga bo zadavila. Z največjo lahkoto bi mu zavila tisto umazano, gubasto grlo iz katerega so se ves čas usipale same laži. Ampak ne še. Zanimalo jo je, kako dolgo bo potreboval, da se mu bo posvetilo, da ga vrti okrog prsta in ne nasede njegovim lažem. Bil je dober učitelj, to mu je morala priznati, ampak laganje mu ni šlo dobro od rok.

‘’Nimaš pravice, da me kličeš Ev. Lahko si ponosen, da sem ti dovolila uporabljati ime Everly.’’
Najbrž bi vsak normalen človek otrpnil ob tonu glasu, ki ga je uporabljala nad svojim učiteljem, a star rdečebradec se je le široko nasmehnil.
Na njeni listi z željami, definitivno ni bila ta, da vidi njegove gnijoče, rumene zobe. Bila je navajena krvi in človeških organov, ki so gledali iz telesa, ampak ob pogledu na njegovo ustno votlino se je le stežka pripravila, da ni izbruhala prejšnjega obroka. Včasih se je spraševala, če je kdaj slišal za higieno.


‘’Všeč mi je tak odnos.’’ Nasmehnil se je, a nasmeha mu ni vrnila. ‘’Dobro je, da si hladna, edino tako lahko sovražnika res …’’
‘’Dejstva, Gerald. Boš cel dan razpredal o stvareh, ki jih že vem? Raje mi pokaži, kako naj se naučim tega prijema od malo prej.’’

Ko je kazal njen varuh, je vse izgledalo preprosto. Še dojenčku bi kapnilo v glavo. Ampak ko je Everly poskušala izvesti prijem s polkrožnim obratom, je okoli letelo nekaj fraz, ki jih dojenček zagotovo ne bi uporabil. Recimo le, da je leposlovje doživelo že boljše čase.

‘’Ne jezi se! To uniči …’’ Ni ga več poslušala. Kaj pa on ve? Nespameten je. Tako zelo, da ni dojel, da je vse zanjo le igra. Igra, katere pravil ne bo zaupala nikomur. Ne še. Ko bo čas.

*

Še zadnji seneni lutki je odrezala glavo, preden je pospravila meč nazaj v nožnico. Gerald bo moral kupiti nove. Veliko bo zapravil. Pravzaprav, komu mar. Naj zapravi zadnji drobiž, kar se nje tiče.

Pot ji je tekel po bledem čelu in ji silil v oči. Ni se imela namena odžejati, čeprav ji je grozila dehidracija. Na bojiščih ni vode. Le potoki krvi.

Stala je na vlažnem travniku - vadbišču - in čakala na Geralda. Rekel je, da bo pripeljal gosta. Že ob misli na novega človeka, s katerim se bo morala pogovarjati ji je postalo slabo.

Potem sta prišla izza ovinka. Gerald, okrogel kot vedno in fant. Izgledal je njene starosti, morda leto starejši. Prezirljivo je prhnila ob pogledu nanj. Kako se je nosil. Visoko, kot kakšen kralj. Čeprav, glede na njegova oblačila, to ni bil. Temno rjave lase je imel skrbno urejene v malo kuštravi pričeski. Sive oči so odsevale razigranost. Zapeljiv nasmešek malo pod njimi, bi na kolena spravil vsako žensko. A ne nje. Bil je samo še en pripadnik moškega spola. Nič drugačen ni bil od ostalih. Čeprav je bil vidno bolj privlačen, kakor kateri drug, nje ni privlačil. Že ob misli na kakršnokoli romantično zvezo je doživela migreno. Da bi svoje srce za vedno predal nekomu drugemu? Pa kaj še.

Bližala sta se ji in fant se ji je smehljal. Namenoma je pogledala Geralda. Nemo ga je vprašala. *i* Kaj on počne tukaj? *i* Njegov pogled ji ni razkril ničesar.

‘’Ev,’’ Kako je izgovoril njeno ime. ‘’to je najboljši lokostrelec v kraljestvu. Pomagal se ti bo uriti, da boš osvojila še to veščino.’’
Najprej je Geralda pogledala, kot da je nor. Kaj za vraga naklepa?
Preden bi se uspela odzvati, ji je fant podal roko. Ogabno.
Prezirljivo ga je premerila od glave do pet, umaknil je dlan in se nasmehnil.
‘’On je najboljši lokostrelec v kraljestvu?’’
‘’In ti si najboljša bojevnica v kraljestvu?’’
Glas je imel globok, za trenutek ni vedela, kaj reči.
‘’Koliko si pravzaprav star?’’
‘’Sedemnajst, ti?’’
‘’Šestnajst,’’ je namesto nje odgovoril Gerald, zaradi česar si je prislužil morilski pogled.
‘’Ne izgledaš šestnajst.’’
Tudi on jo je premeril s pogledom in potrudila se je obvladati, da ga ni s pestjo boksnila v ksiht.
‘’To bom vzela kot pohvalo.’’

Nekaj trenutkov ni nihče spregovoril, ko ga je Everly vprašala:
‘’Kako ti je ime?’’
Najprej ni odgovoril. Pametno, da skriva informacije. Ampak je podlegel njenemu ocenjujočemu pogledu.
‘’Alaric, lahko me kličeš Ric.’’
‘’Ogabno ime.’’
Na obrazu se mu ni videlo užaljenosti, še vedno mu je na ustnicah plal predrzen nasmešek.
‘’Spominjaš me bolj na … Zame boš Hebe.’’
Zamežikal je.
‘’Kot grški bog? Bog mladine?’’
Prikimala je.
Zdaj se je oglasil Gerald.
‘’Ne samo bog mladine! Tudi bogovom je nosil ambrozijo in nektar.’’
Ric/Hebe ni izgledal zadovoljen z odgovorom.
‘’In zakaj ti izgledam kakor Hebe?’’
Vrgla si je kito čez ramo in ga pogledala.
‘’Ne vem, bil je tak suženj … Tudi ti tako izgledaš.’’
Gerald je hotel vskočiti, ampak ga je Ric ustavil z roko.
‘’Ni mi več do pogovora,’’ je rekla Everly, preden se je obrnila na peti.
Po par korakih se je čez ramo obrnila proti Ricu in ga prvič pogledala v oči. Rahlo se je nasmehnila.
‘’Mimogrede, Hebe je bila ženska.’’
Pomežiknila mu je in ko je izginila za ovinkom, je zaklel.

~Hej!
Tukaj je nov del. Upam, da vam je bil všeč. Če imate kakršnekoli pohvale/kritike jih lahko prosto zapišete pod komentarje, ker vedno pomagajo.
Rada bi se tudi zahvalila vsem, ki so prebrali prejšnji del in ga komentirali <3
Hvala *Galaxy Ginny*, KatSomerhalder :), Ashleigh Delatour, irmatonks, Charlie in Mini.
Taki komentarji res ogrejejo srce :D
Hvala za branje!~
dragon girl