4. POGLAVJE

Sprva ni bila prepričana, da diha. Prostor (v onstranstvu?) je bil tako tih, da je sčasom zaslišala svoj težek vdih. Izdiha ni slišala, saj je zastokala od bolečine med vdihom. Ni vedela, ali naj bo srečna, da je dihala, da je preživela. Je bilo sploh še vredno?

Z muko je odprla oči. Ni znala določiti prostora okrog sebe. Vse je izgledalo belo in prazno. Brez oken in vrat, brez pohištva.
Zazvonilo ji je v glavi.
Počasi se ji je pogled razbistril in lahko je videla lestenec nad glavo, majhno okno in nočno nebo. Neverjetno je bilo spet videti zvezde. Kako dolgo je bila nezavestna? Dneve, morda mesece?

S pogledom se je počasi premaknila v levo. Velika hrastova omara. Ta soba ji je bila znana.
Ko je izredno počasi premaknila glavo v desno, je na sinje modri zofi zagledala znano postavo. Bral je neko staro knjigo in v trenutku, kot da bi začutil, da ga opazuje, dvignil pogled.

"Končno si budna."
Na srečo, ali na nesrečo, ni bil Gerald.
"Kako si spala?"
Poskusila je odgovoriti, ampak ko je vdihnila, je tako močna bolečina presekala njene prsi, da je skoraj omedlela nazaj.
Ric je bil v trenutku na nogah in pokleknil k njenemu ležišču. S čudnim izrazom na obrazu, ki ga ni znala prebrati, jo je pogledal v oči. Je bila to zaskrbljenost? Ne, najbrž si je le domišljala.
"Ne naprezaj se."
Ni ji bilo treba dvakrat reči.
Počasi in plitko je vdihnila. Nadzorovano. Ni mislila spet pasti v nezavest.

Začutila je stisk njegove roke v svoji.
"Močna si."
Začuda mu ni hotela razbiti lobanje ob tem nepričakovanem dotiku. Prvič je čutila, da ji bližina vsaj malo ugaja.
Po nekaj sekundah jo je izpustil, ampak še vedno je njegovo telo oddajalo toploto blizu nje. Veliko bližje kot je komurkoli do zdaj dovolila.

Prisilila se je, da ga ni gledala v obraz, ko je s pogledom prečesala preostali del sobe. Definitivno je že bila tu. Ampak spomini so bili megleni. Ni se spomnila, kaj se je zgodilo, da je zdaj v takšnem stanju. Se je pa spomnila ene stvari.

Fant pred njo jo je rešil. Ni vedela pred čim, ampak vedela je, da ji je rešil življenje.
Tega ni hotela priznati, ampak če ga ne bi bilo, bi zdaj najbrž nekje gnila. Nikoli je ni še nihče rešil. Zakaj ji je to zbujalo občutek nemoči? Zakaj se je počutila nemočno, ničvredno, ker je bila potrebna reševanja?

Ric je vstal in se ji rahlo nasmehnil. Izgledal je neprespan, kot da več noči ni zatisnil očesa. Izgleda je prebral vprašanje z njenega obraza.
"Nezavestna si bila le nekaj dni. Čuval sem te in ne, v to me ni prisilil Gerald."
Kolikor je zmogla začudeno ga je pogledala, a je le skomignil z rameni.
"Če sem ti rešil rit, te bom pa ja prenašal … na srečo nezavestno."
Če bi imela moč bi mu pokazala prav vulgarno gesto.
Nasmehnil se je in razkazal vse svoje bele zobe.
"Če te ne moti, bom notri poslal zdravilce, sam pa se šel malo spočit."
Enkrat je pokimala, saj je bilo to vse, kar je zmogla.

Obrnil se je proti vratom in nežno rekel:
"Veš, če ti nekdo reši življenje, se je lepo zahvaliti."
Zaprl je za sabo, Everly pa je zavila z očmi.
Ni vedela, kje je našla moč, ampak zazrla se je v zaprta vrata.
"Hvala ti … Ric."

Vedela je, da prisluškuje na vratih, zaslišala je korake, ki so se oddaljevali. Vedela pa je tudi, da ni spregledal dejstva, da ga je prvič poklicala s pravim imenom.


~Hej!
Nimam veliko za povedati, samo hvala vam, da ste prebrali :) Mnenje lahko pustite v komentarjih, tako pohvale kot kritike so vedno dobrodošle <3
Hvala za branje!~

-- dragon girl