7. POGLAVJE: Težave



Bližal se je božični ples. Koreografijo sem že znala. Na koncu sem v paru pristala z Daveom. S Hunterjem pa je bila Victoria. Zdaj me je že mesec pustila pri miru. A jasno ni vse tako lepo, kot se zdi.

»Paige?«
Zdrznila sem se. Bila sem sama v sobi, spet sem brala knjigo. Zaprla sem jo in jo dala za hrbet. Ogovoril me je Hunter. Ne že spet!

»Že ves mesec me ignoriraš, pa sem mislil, da si jezna name. Ampak nisi. To vidim na tvojem obrazu. Paige, kaj je narobe?« je vprašal.
»Nič, mislm, zakaj bi bilo kaj narobe?« sem se skušala izmotati in knjigo spravila pod blazino.
»Čudno se vedeš. Skoraj nikoli te ni iz sobe.«
»Ni važno. Si pač nisva usojena!«
»Paige, vidim, da sem ti všeč. Vidim tvoje hrepenenje.«
»No, MOJIH občutkov ne primerjaj s hrepenenjem!« sem zasikala in mu obrnila hrbet. Gledala sem v okno, si želela pobegniti. Takrat sem začutila njegovo roko na rami. Otresla sem se je.
»Samo pusti me,« sem rekla. Hunter je sklonil glavo in vstal.
»Kot želiš,« je rekel in odšel. Zgrudila sem se na posteljo in jokala. Zakaj sem ga morala pustiti? Zaradi Victorie. Knjigo sem spravila v predal in stekla iz sobe. In iz graščine. Pritekla sem v gozd. Gozd. Tam, kjer je vedno mir. Odšla sem do majhnega slapa, ki je padal v tolmun. Legla sem v travo. Poslušala sem petje ptic in veter. Bilo je tako lepo in mirno. In tiho. Vohala sem iglice, smolo, vlago in travo. Poslušala sem žuborenje slapu. Bil je mraz, a ni bilo snega. Na drevesih ni bilo listov, a je bilo vseeno lepo. Ker je to gozd. In ker je gozd vedno lep. Razen, kadar je uničen in požgan. Takrat ni grd. Samo ni ga več.
Nenadoma sem zaslišala korake. Planila sem na noge in se ozrla na okrog. Iz gozda se je izluščila postava.

***
Ojla!
Tale del je mogoč mal kratek pa dolgočasn, ampak drugi bojo pol spet vredu.
Lp,
lolygirl