Bil je Arthur. Bila sem vesela, da ga spet po dolgem času vidim. Nasmehnil se mi je. Sedla sem ob tolmun. On je sedel zraven. Položil mi je roko na ramo.
»Kaj te tare dekle?« je vprašal.
»Veš, ko si v nekoga in je on vate, potem pa ti grozi neko drugo dekle, ki je tudi vanj?«
»Povem lahko, da je to življenje tvoje. Ne njeno,« je rekel in se mi nasmehnil. Potem je vstal in rekel: »Zdaj moram iti.« In odšel.
Ostala sem sama. Strmela sem naprej v vodo in čakala na nekaj, kar se ne bo zgodilo. Izgubila sem občutek za čas, sonce je že zahajalo. Razmišljala sem o Arturjevih besedah. Povem lahko, da je življenje tvoje . Ne njeno. Vstala sem. Morala sem se vrniti. Uporabila sem hitrost vilinskega teka in v graščino prišla še preden je sonce do konca zašlo. Nisem dobila kazni. Prišla sem ravno pravi čas. Napotila sem se v sobo. V njej ni bilo nikogar. Tišina. Moji vilinski čuti so zaznali premikanje za mano. Obrnila sem se, pričakovala Victorio, a je tam stal Dave.
»Dave?« Dvignila sem obrv.
»Em, no očitno nočeš govoriti s Hunterjem,« je rekel nelagodno. »Poglej. Hunter je moj prijatelj. In ali se tebi ne bi zdelo čudno, če tista, ki je zaljubljena vanj in je on vanjo, ne bi hotela imeti nič z njim? Mislim, meni se zdi čudno no.«
Zardela sem in gledala v tla. Potem sem počasi pokimala.
»No, če nočeš govoriti z njim, povej meni.«
»Ne.«
»Zakaj?«
»Ker je zasebno!« sem zasikala. Takrat se je vdal v usodo in odšel. Oddahnila sem si. Zakaj ves čas težijo? Takrat so v sobo prišla dekleta in sedla sem na posteljo. Čas, da grem spat. Oči so se mi zaprle kar same od sebe in utonila sem v spanec.


Zbudila sem se in videla, da je tema. Dvignila sem se v sedeč položaj in prisluhnila. Drugi tega ne bi slišali, a jaz sem slišala korake. Vstala sem iz postelje in se čisto potiho odplazila iz sobe. Sledila sem zvoku korakov. Prišla sem do Angelininega kabineta. Tam sem se ustavila in poslušala. Spet. Angelina je govorila z nekom, ki ga nisem poznala. Z moškim.
»Angelina daj!« je zahteval glas.
»Ne. Ne morem.«
»Moraš! Povej!«
»Ne.«
»Povej!« Glas je bil zdaj že grozeč, da me je spreletel srh. »Tak je načrt. Ko se mi enkrat zavežeš, ostaneš zavezana, dokler ne umrem.«
»Ne!« se je Angelina uprla.
»Prav. Kot želiš.« Potem je vse potihnilo. Počasi sem se odplazila nazaj v sobo in se že vedno tresla. Prišla sem do postelje, skoraj sem se že ulegla, pa se je zaslišal dekliški krik.

***
Živjo!
To je že petnajsti del. Najdle, kokr sem do zdej pršla. Hvala vam vsem, ki ste komentirali ali všečkali mojo zgodbo! To mi res veliko pomeni
Lp, lolygirl