*b*16. POGLAVJE: Mora*b*


Zbudila sem se v meni neznanem prostoru. Bila sem popolnoma prepotena. Počutila sem se, kot bi pretekla sto ali več kilometrov. Dihala sem težko. Ozirala sem se okrog sebe, skušala prepoznati sobo. A brez uspeha. Bolečina je popolnoma prevzemala moje telo, širila pe se je iz rane. Previdno sem vstala iz postelje. Vsak premik je v meni povzročil žgočo bolečino. Stisnila sem zobe in potrpela. V sobi sem najprej našla lijak z ogledalom. Pogledala sem se vanj. Izgledala sem grozljivo; bleda, skoraj bela polt, izmučene oči, temni kolobarji pod mojimi očmi, v obraz rahlo zelena, potemneli lasje, izmučeno, skrhano telo. Imela sem suho grlo. Odprla sem pipo in naredila nekaj požirkov vode. Veliko bolje. Ugotovila sem, da sem obešena na lijak. Poskušala sem se nasloniti na noge, a so me izdale. Klecnila sem. Zaslišala sem škripanje vrat in dvignila pogled. Pred mano je stala Agatha. Sklonila se je in mi pomagala priti do postelje.
»Kje sem?« sem vprašala. Najraje bi izbruhala še vsa ostala vprašanja, ki so se mi podila po glavi.
»V zasebni sobi. Tu si zato, ker si ves čas kričala in motila druge bolnike.« Njen pogled na meni je bil zaskrbljen, kar je prestrašilo tudi mene.
»Kaj je z mano?« Pri tem sem pogledala po svojem telesu. Agatha je zavzdihnila.
»Ne vemo.« Ne vdo? Kako? Ni mi bilo jasno.
»Koliko časa sem tu?« sem odsotno vprašala.
»To je tretji dan,« je odgovorila.
»Tretji dan! Kaj?!« Skočila sem iz postelje.
»Umiri se. Lahko se vrneš v sobo. Tu ne moremo narediti ničesar,« je zavzdihnila. Ničesar. Zavzdihnila sem.
»Prav.« Odpravila sem se iz sobe.
»Čakaj,« je nenadoma dejala Agatha. »Preselili so vas. Iz hodnika vrtnic. Zdaj je pazen. Zdaj ste v Zlatih sončnicah.« Zlate sončnice. Tam je Kailani. Odšla sem naprej. Izstopila sem iz ambulante. Zame torej ni pomoči, sem obupano pomislila. Tavala sem po hodnikih, saj v resnici nisem. Vsi so buljili vame. Nisem vedela kje sem. Potem pa sem se spet zaletela vanj. V Loyda. Sama pri sebi se zaklela in se umaknila. Ujela sem njegov zgrožen pogled.
»Kaj?! Se ti ne zdim več lepa,« sem se zmrdnila in hotela mimo njega. Ustavil me je z roko.
»Sploh veš, kje si Paige?« Tudi njegov glas je bil jezen.
»Jasno,« sem sitno lagala.
»V oddelku študijo o boju proti temni magiji. Ni pametno, da si tu,« mi je vrnil. Še preden sem uspela reagirati, me je povlekel za roko. Odpeljal me je nekam čisto drugam, nisem točno vedela kam. Vedela sem le to, da se ga hočem znebiti. Povlekla sem roko iz njegovega prijema.
»Bom že sama, hvala,« sem siknila in se obrnila. Zagledala sem napis n začetku hodnika. Pisalo je: *i*Hodnik sončnic in robidovja*i*. Obstala sem. Počasi sem se obrnila. »Kako si..?« sem začela, a me je prekinil.
»Vem več, kot misliš Paige.« Potem se je obrnil in izginil v eni od sob. Pospešeno sem iskala Kailanino sobo. Našla sem jo. Olajšano sem odprla vrata. Ko sem vstopila, je vame strmelo več osuplih pogledov.
»Paige?« Kaya se je premaknila prva. »Izgledaš, kot, da si že edne bolna. Kaj se je zgodilo?«
»Ne vem,« sem odvrnila in odšla do postelje, ki je bila prosta. Bila je ob oknu. Super, sem sarkastično pomislila. Ničesar več nisem rekla.

To noč sem spet imela moro. Stala sem na dežju in poslušala grozljive krike, medtem ko je prelepa vilinka v varstvo nekomu dajala dete. Ko je izginil, je vilinka stekla stran. Potem je treščila strela in vilinka je mrtva obležala. Spet sem se zbudila s krikom na ustih.