18. POGLAVJE: Rojstnodnevna zabava (bolje povedano, katastrofalna zabava)


»Koga vse si sploh povabila?!« sem siknila. Bila sem oblečena v obleko pastelne rožnate in bele barve, posuto z biseri, ki je bila za moje pojme preveč lepa, a je Kaya zanjo trdila, da naj jo oblečem, čeprav je nisem hotela. Lase sem imela spuščene, Kaya mi je vanje vtaknila drobno biserno tiarico. Po mojem je popolnoma pretiravala. Vlekla me je na mojo rojstnodnevno zabavo. Tega sem se želela na vsak način otresti. Kaya je veselo razglabljala o fantih (ki jih mimogrede sploh nisem poznala), ki naj bi prišli na zabavo. Morda je vse skupaj izgledalo, kot, da grem na poroko. Kaya je res pretiravala. Celo podočnjake mi je napudrala, da se jih ne bi videlo. Skušala sem jo prepričati, da se vrneva v sobo. Rahlo me je naličila. Ves čas je stresala s svojimi temnimi kodri. Oblečena je bila v navadno zeleno večerno obleko. Nisem marala vzbujati pozornosti. Hodniki so bili zdaj že prazni. Privlekla me je do telovadnice. Do mojega pekla. Do rojstnodnevne zabave (z drugimi besedami povedano sta rojstni dan in pekel sopomenki). Povlekla me je vanjo. Zaslišal se je velik »vse najboljše Paige!« in vsi so me veselo pogledali. Najraje bi se udrla v zemljo. Bedasto sem se smehljala, bilo mi je noro nerodno. Končno se je zaslišala glesba in vsi so začeli sproščeno plesti. Ogledala sem si goste. Veliko iz našega prejšnjega hodnika, večina iz hodnika sončnic, nekaj pa jih sploh nisem poznala. Nenadoma sem se spomnila dogodka, ki se je odvil tu. Prvi sunek ugrabitelja. Spet sem začutila tisto bolečino. Zavzdihnila sem. Tavala sem med plesočimi gosti. Ustavila sem se.
»Piškot?« Nekdo mi je pod nos pomolil skledo piškotov. Enega sem vzela in skleda se je umaknila. Pred mano je stala deklica. Imela je rdeče vihrave lase, temne oči, žareče pege po obrazu, bila mi je velika približno do nosa. Opazila sem, da ima vilinska ušesa.
»Končno nekdo moje vrste,« sem veselo izdihnila in zagrizla v piškot. Deklica je bila res prikupna. Zahihitala se je.
»Hotela sem ti voščit.« Voščila mi je. »Sem Shayla.« Spet sem vzela en piškot.
»Greva na kavč?« sem vprašala. Shayla je pokimala in odvihrala na kavč. Sledila sem ji.
»Nimaš nič proti, če te vprašam, kakšen je Hunter?« Postalo mi je jasno. Zaljubljena je. In hoče ga osvojiti.
»Pozabi. Nimaš šans. Varal te bo.« Pri tem govoru sem nesramno premerila Hunterja, ki se je zabaval z Victorio, Davom, Emely in drugimi. Shayla je zavzdihnila. Potisnila mi je skledo piškotov v roke in vstala. Izginila je v množici. Jedla sem piškote, dokler se niso pred mano prikazali Hunter, Victoria, Emely, Dave in drugi. Victoria je izgledala celo prijazna.
»Vse najboljše za rojstni dan Paige,« mi je prijazno voščila Victoria.
»Hvala. Na žalost ste ga že uničnili,« nisem odgovorila nič manj prijazno, kot Victoria.
»Paige…,« je začel Hunter.
»Na a. Ne da se mi ubadati z vami,« sem siknila in mrko strmela v skledo. »Zdaj pojdite in uživajte v družbi tega…« Naprej nisem nič rekla. Nisem našla dovolj ponižne besede zanj. Vsi so obstali.
»Poglejte. Preživljam hudo rano. Za dodatek imam še rojstni dan« - sem izgovorila karseda zaničljivo - »in Kaya je priredila zabavo. Zato me prosim pustite biti v svojem kotu, kjer lahko mirno trpim. Za kar je v večini kriv gospodič Varalec,« sem prhnila. Hunterju sem namenila morilski pogled, Victoria pa meni sočutnega.
»Nisi edina,« je žalostno rekla. Pogled sem usmerila k njej, zdaj je Hunter morilsko gledal njo. »Tudi mene je pustil. Zdaj ima novo. Nam je ne boš predstavil gospodič Dvojni Varalec?!« bila je še bolj sovražna, kot jaz. Hunter je zavil z očmi. Zrinil se je iz gruče in odšel nekam.
»Pustil te je?« sem začudeno vprašala.
»Itak. Saj ni bil nikoli vame. Ne vate. Ves čas je bil vanjo!« je prhnila Victoria. Nenadoma se mi ni več zdela tako gozna. »Žal mi je, da sem se zanj morala spravljati nate.« Zavzdihnila je. Tudi jaz sem. Potem smo čakali. Končno se je vrnil Hunter. Za roko je držal dekle, ketere imena nisem poznala. Bila je čudovita. Bila je elemental ognja. Victoria jo je sovražno gledala, jaz pa občudujoče. Raje sem vstala iz kavča in prepustila situacijo Victorii. Naj ona opravi z dekletom in Hunterjem. Kot sem rekla: 'Ne da se mi ubadati z njimi'.

Iskala sem Kayo. Zrivala sem se med množicami in lahko bi rekla, da so bili pogledi skoraj vseh fantov uperjeni vame. Končno sem jo našla. Ob steni je stala s Kailani, Emmo in Loydom. Vneto so se pogovarjali, vsake toliko se je kdo od njih zasmejal. Kar sem razločila, so govorili o meni. Res sem se počutila, kot v peklu. Loyd, Kaya, Emmain Kailani so moji hudiči, ta zabava pa je pekel. Ne. Loyd je hudič, Kaya in ostali pa so kotli vrele vode v katerih trpim. Ta zabava je res en pekel.
»Kaya. Lahko govoriva?« sem narejeno prijazno vprašala. Loyda nisem niti pogledala, čeprav je on buljil vame. Kaya je zmedeno pokimala in odvlekla sem jo v zapuščen kot telovadnice. Šele zdaj je opazila, da sem potna in zadihana.
»Kaj je s tabo? Saj si čisto mokra!«
»Poglej. Prej, ko pridem z zabave, bolje je. Prej, ko pridem iz tega prostora,« sem zadihano odvrnila in jo potegnila za roko. Začeli sva hoditi proti izhodu.
»Kaj se dogaja Paige? Ničesar ne razumem.«
»Ti pozneje pojasnim.« Odprla sem vrata in planili sva iz telovadnice. Kayo sem odpeljala v dekliško garderobo.
»No, zdaj mi pa vse pojasni!« Roke je uperila v boke in si nadela kar se da jezen pogled. Nestrpno je čakala na moj odgovor.
»Poglej. Tu se je zgodil prvi…,« sem siknila.
»Prvi kaj?«
»Prvi sunek,« sem sikaje odvrnila. Kaya je nemo obstala.
»Še je ostalo kajne? V spominu. Pa že trije meseci so minili od takrat.«
»To ni rana, ki se zaceli, Kaya.« Naslonila sem se na steno. In spet sem zaslišala glas v glavi.
»Pojdi. Poskusi uživati,« je mirno dejal ženski glas iz moje glave. Po dolgem času mi ga je bilo prav olajšanje slišati. Vedela sem, da mi hoče le dobro.
»Prodi. Pojdiva najprej na torto in obdarovanje…,« je začela Kaya.
»O ne ne. Nobenih daril,« sem ji vrnila. Kaya se ni zmenila za moje negodovanje in me spet zvlekla v telovadnico. A tokrat mi je uspelo. Iztrgala sem se ji in jo ucvrla iz garderob.
»Ne hodi tja. Pojdi levo!« sem spet slišala glas. Zavila sem levo. Prišla sem do vrat. Vrata? Saj tu nikoli ni bilo vrat. Slišala sem korake za sabo. Ne Kayine korake. Neke druge. Nisem imela izbire. Pritisnila sem na kljuko in padla skozi vrata. V temo.

***
Hm.
Opravičujem se, ker zdej že neki časa ni blo novga dela. ŠOla pa vse. Pa še nehat sm hotla pisat to zgodbo. Brez zamere, ampak kdaj se mi zdi, da noben več ne bere oz. mu ni več všeč.
Pisanje zgodb je koristno tut v šoli. npr. pr spisu (sovražm spise). Moj lajf se zej obrača na boljš, zato bom kr vztrajala s tole zgodbo.
P.S.: Mislm, da je tale zgodba ratala mal bedna. Sej se bo kasnej obrnilana blj zanimivo.
Dost govora. Lepo se mejte,
loly