19. POGLAVJE: Skrita knjižnica

Na temni ulici je stala postava ogrnjena v črno. Na temni navadni mestni ulici. Potrkala je na vrata edine hiše, ki je imela prižgano luč. Vrata so se čez nekaj trenutkov odprla in ven je pogledala starka. Nisem imela pojma kdo je in me tudi ni zanimalo. Postava je nakaj siknila in starka jo je spustila v hišo. Tudi jaz sem se nakako znašla tam. Neznana oseba si je končno snela kapuco. In pod njo je bila… Vilinka iz mojih prejšnjih sanj!

»Arabela.« Starka je pozorno premerila vilinko. »Pridi.«
Arabela jo je poslušala, slekla je plašč. Pod njim je bila oblečena v kavbojke in usnjeno jakno. Za pasom je nosila meč. Na njeni podlaketi sem videla globoko rano. Gotovo je minilo že dolgo časa, odkar sem jo nazadnje videla. Starka je vilinko posedla na kavč in ji podala skodelico čaja. No, ne skodelico, ampak bolj skodelo.
»Hvala.« Njen glas je bil melodičen, mil in nežen, kot večina vilinskih glasov. Razen mojega seveda. Moj je pač grozen. Dovolj govora o meni.
»Ti ji jo je uspelo spraviti na varno?« je vprašala starka. Nisem vedela, o čem govorita.
»Da,« je odvrnila vilinka.
»Zakaj si potem tu?«
»Iščem odgovore,« je ostro odvrnila vilinka. »Hočem vedeti, zakaj jo hočejo. Kaj je, da si jo tako močno želijo.«
Starka je zavzdihnila. »Ne morem ti veliko pomagati. Preiskala sem že večino virov. Lahko ti povem le še za eno stvar. Odgovor lahko najdeš v Skriti knjižnici magije.«
»Kje je?«
»Nihče ne ve. Trenutno se nahaja na šoli Evermore. In se bo še vsaj dve stoletji.«
»Na akademiji Evermore? Za različna bitja?«
»Da. Na tej akademiji.«

»Paige!«
V kriku sem se dvignila iz spanca. Bila sem noro zadihana in prepotena. Okrog mene je bila tema. Ne sicer popolna tema. Videla sem obrise gozda, gnilega dela gozda. Zajela me je nepopisna groza.
»Paige?«
Obrnila sem se. Ob meni je sedel Loyd. To me je popolnoma spravilo iz tira. Imela sem le en cilj. Knjižnica.
Vstala sem in se odpravila iz gozda. Vilinska orientacija mi je pri tem prišla še kako prav.
»Paige! Ne moreš eno sekundo na pol mrtva ležati na tleh, sekundo kasneje pa hiteti nazaj!« je za mano klical Loyd. Nisem se zmenila zanj. Dokler me ni zgrabil za zapestje.
»Spusti me!« sem zakričala in se ga skušala otresti. »Me ne morate vsi pustiti pri miru?!! Imam svoje težave! In sama jih bom rešila!«
Ni me izpustil.
»Paige ledena si!«
»Nisem!« Vlekla sem naprej. Upirajočega Loyda sem komaj prenašala. Komaj sem se zadržala, da ga nisem enostavno zalučala nekam.
»Poglej Loyd. Moram v knjižnico! Nujno! In ti me ne boš oviral pri tem.« Dokončno sem se otresla njegovega prijema in stekla proti Evermore. Ustavila sem se pred vrati. Loyd me je dohitel.
»Kako si me sploh našel?« sem ga vprašala.
»Sledil sem ti z zabave. Nenadoma si izginila in videl sem vrata. Odprl sem jih in videl gnil del gozda in tebe… bledo in mrzlo, kot mrtvo,« je odgovoril. Otrpnila sem. Nasedel je. Švignila sem skozi vrata in se napotila v knjižnico. Tam sem bila čisto pre hitro. Zdaj sem morala le še najti vrata v skrivno knjižnico. Napotila sem se proti oddeku magije. Tam ni bilo skoraj nobene knjige. Razen ene. Pomislila sem, da bi gotovo našla kak odgovor v njej. Prijela sem jo in potegnila. Nenadoma se je omara začela razmikati, tla so se tresla. In potem… Nič. In potem nič! Omara je ostala omara. Nič se ni zgodilo. Previdno sem s pestjo rahlo udarila po njej. Nič. Izdihnila sem. Šele zdaj sem se zavedla, da sem noro utrujena. Sesedla sem se. Zdaj je vseeno. Zdaj sem varna. Zdaj lahko zaspim.