21. POGLAVJE: (brez naslova)

»Paige! Haalooo! Zemlja kliče Paige!«
Zbudila sem se iz strmenja v mizo. Uh. Končno, olajšano pomislim. A še vedno se spomnim včerajšnjega pogovora z Loydom. Dovolj pretvarjanja, princesa. Vem, kdo si, mi je rekel. Ob teh mislih me je spreletel srh. Kot bi se v meni prebudilo nekaj, česar prej ni bilo. Na to si nisem upala pomisliti.

Ugotovila sem tudi, da moji vilinski čuti tres izginjajo. Nisem imela orientacije v gozdu, nisem več tako dobro vohala, videla ali slišala… Počuila sem se grozno. In nemočno.

Kaya se je odločila, da bomo danes zajtrkovale pri oknu. To je bilo slabo, ker je na mizi zraven zajtrkoval Loyd. Hunter pa je noč preživel v ambulanti, ker sem mu polomila nos. Zaslužil si je. Večina je tako menila. Razen Dava in Hunterjeve punce. Pa še nekaj drugih.

Naložila sem si ogromno hrane. Bila sem sestradana. Prizam, dobesedno basala sem se s hrano. Loydov pogled je neprestano iskal mojega, jaz pa sem ga vztrajno izmikala. Nisem hotela imeti še enega pogovora, podobnega tistemu včeraj, ko je rekel: Dovolj pretvarjanja, princesa. Vem, kdo si. Te besede so mi ves čas odzvanjale po glavi. Ne glede na to, kaj sem naredila, sem jih vseeno slišala. Notranji glas pa se ni oglasil. Zato sem ga sovražila.
»Torej. Te je doletela kaka kazen?« Emma me je radovedno motrila.
»Hunter ni pisnil. Čudno, če mene vprašaš,« sem odvrnila. Emma je skomignila. V tišini smo jedle naprej. Buljila sem v svoj krožnik, ki je bil sedaj prazen.

Čez približno eno uro sem sedela v učilnici. Na urniku je bila zgodovina magije, ne zgodovina Evermore. To pmeni, da Loyda ne bo z mano. Moja priložnost, da vprašam učiteljico, o kraljevskih družinah. In res sem jo. Sem dobila pameten odgovor? Da. Dala mi je knjigo z vsemi kraljevskimi družinami in njihovimi dosežki. Mogoče lahko ugotovim, koga je Loyd zamešal z mano. Tako sem celo popoldne preždela v knjižnici.

Na strani 105, na sredi te strani, je z vijugasto pisavo pisala okrajšava za ime. P. J. K. Kratica mi ni pomenila kaj dosti. Zato sem se odpravila vprašat knjižničarko.
»Lahko poiščete tega človeka?« Pokazala sem kratico. Knjižničarka je vtipkala v magični računalnik.
»Več odgovorov. Oglej si.«
Pogledala sem na ekran. Imena nič posebnega. Pritegnilo pa me je eno. Princesa Pam Jaida King.
»Kaj lahko izveste o njej?« sem vprašala. Knjižničarka je zmajala z glavo.
»Ne kaj dosti. Princesa je bila najbolj skrivnosten človek na gradu. Nihče ni vedel vsega.«
Zavzdihnila sem. Zakaj vedno jaz?!
Odgovor lahko najdeš v hodniku Trnov in vrtnic.
No, se je končno oglasila.
Pazi se.
Utihni, sem ji zabrusila. Odšla sem iz knjižnice, spet obupana. Očitno tam odgovora ne bom našla.

Ne vem zakaj, a sekirala sem se, ker Kayi nisem vsega povedala. Morda bi mi pomagala. A preprosto nisem mogla. Tako sva tiho korakali na večerjo. Kaya je bila videti nesrečna.
»Na stranišče grem,« sem rekla. Kaya me je hvaležno pogledala. Jaz pa sem se odpravila proti svoji sobi.

Zvečer sem še dolgo v noč razmišljala o prejšnjem dnevu in skušala vse sestaviti. A kosi sestavljanke so manjkali.