20. POGLAVJE: Pesti


Zbudila sem se v svoji postelji. Niti kančka spomina nisem imela na prejšnjo noč. No, imela sem ga. A sem se odločila, da se bom delala, da ga nimam. Sem pa vedela, da mi Loyd ne bo nasedel, čeprav sem upala nasprotno. In res. Loyd se je delal, kot da se sinoči ni nič zgodilo. Še pogledal me ni. Ne morem vam povedati, kako sem si oddahnila. A to še vedno ni bil ravno ''moj'' dan. Največje težave mi je povzročala Kaya, ki celo dopoldne ni hotela govoriti z mano, šele na kosilu pa me je nahrulila, potem pa se še opravičila. Zanimivo, ne?

Pri naravoslovju (ja, pri nas je enako, samo veliko bolj zanimivo) nas je gospa Pheobe razdelila v skupine. Mešane skupine. Groza. Oba. Loyd in Hunter. Loyd se je še vedno delal, da ne obstajam, kar mi je bilo neznansko všeč, Hunterjev pogled pa je bil tak, kot bi lahko kar moril. Držala sem se stran od vseh in vsi so se držali stran od mene. Razen Kaye seveda, ki se je nenadoma odločila postati moja osebna stražarka. No torej, Pheobe nas je razdelila v skupine. Jaz s Hunterjem (super), Loydom (grem lahko prosim kar sedaj v pekel?), Kayo in Emely. Torej, mi bi morali iti raziskovat gozd in zapisati vse možne (meni mogoče ne bi bilo treba, ker si zapomnim vsak vonj, okus, občutek in vsako sliko, ki jo vidim (kar se tiče narave)) stvari.
»Kam najprej?« je razigrano vprašala Kaya, kot da ni dojela napetosti med mano in Hunterjem.
»Najprej bomo prečesali vzhodni del gozda. Tam bomo našli največ,« sem rekla, brez da bi koga pogledala. Odšla sem tja in sledili so mi. Brez besed smo raziskovali in si zapisovali.

»Hej! Naivnica!«
Obrnila sem se. S Hunterjem sva bila sama. Obraz mi je žarel od besa.
»Tvoji vilinski čuti niso tako dobri, kot misliš.«
Sita sem tega.
Potrpi, mi je odvrnil notranji glas.
Zakaj?
Bolje bo zate.
Zadnjič si me speljala v gotovo smrt. Če me ne bi Loyd našel, sem zabrusila.
Če bi me poslušala in ostala na zabavi, se to ne bi zgodilo.
To je bilo res. In tega nisem nameravala priznati.
»Nisi zavohala šerobe. Strupena je. Močenj vonj ima. Je naša vila izgubila voh?« je zbadal Hunter.
Dovolj imam.
Ne.
Ubila ga bom.
Ne drzni si.
Ja pa kaj še!
Glas ni odgovoril. Zagnala sem se v Hunterja. Bila sem tik pred njim. S prestjo sem ga močno usekala v obraz. Naravnost v sredino. V nos. Zaslišal se je hrsk.Opotekel se je in se zaletel v drevo za njim. Iz nosa mu je lila kri. Njegove (in moje) oči so bile polne besa in sovraštva. Zdaj sem si pridelala smrtnega sovražnika. Pa kaj. Bo pač še toliko bolj zabavno.
»Obžalovala boš to.«
»Mislim, da ne.« Usta sem raztegnila v nasmešek. »Mislim, da bom na ta dan ponosna. Tale tvoj grdi nos si je prav zaslužil eno krepko.«
Bil je razjarjen. Pognal se je vame. Spretno sem se izmaknila.
»Pa moji občutki niso tako slabi, kajne?« Laž. Res nisem vohala šerobe, čeprav se jo videla, ker je rasla tik ob njegovih nogah. Res sem izgubljala čute.
Hunter se je vdal. Šele takrat sem se zavedla, da naju gleda cel razred. Hunter se je odvlekel k svojem dekletu. Z njenega obraza nisem mogla razbrati ničesar. Sama sem se odvlekla h Kayi – ki mi je veselo vzklikala.
»Bravo. Pa ima lekcijo.«
Utrujeno sem se nasmehnila. »Gremo.«
Pokimala je. Začeli smo hoditi. Zaostala sem zadaj utrujena.
»Udarila si ga.« Loyd. Zvilo me je v želodcu.
»In?«
Ustavil se je. Tudi jaz sem se. Potem sem se končno zganila in začela hoditi naprej. Nenadoma se je njegova dlan ovila okrog mojega zapestja. Jeklen, trden prijem. Izurjen prijem. Obrnila sem se k njemu.
»Dovolj pretvarjanja, princesa. Vem, kdo si,« je rekel. Kaj? Prestrašeno sem buljila vanj.
»Jaz sem le neuporabno človeško dekle. Ne pa princesa,« sem rekla in glas se mi je zatresel. Iztrgala sem se mu. Odkorakala sem stran in ujela korak s Kayo.

Še to noč sem razmišljala o njegovih besedah. Dovolj pretvarjanja, princesa. Vem, kdo si, je rekel. Zadregetala sem. Še bolj sem se zavila v odeje, v upanju, da bom odgnala mraz, ki me je neprestano tresel, in strah pred Loydovimi besedami. Zakopala sem glavo v blazino. Vdih. Izdih.
Pomiri se.