*b*24. POGLAVJE: Bolečina*b*


Sedela sem na postelji in listala po knjigi. O prejšnji noči ni nihče vedel nič, v telovadnici ni ostalo nebene sledi za Megan in njenim volkom. Ne v telovadnici. V meni pa. Počutila sem se grozno, ker nisem mogla rešiti Kelly. Drobna rana na prstu pa se je v krasto spremenila že takoj zjutraj. Če bi kdo kaj vprašal, bi rekla, da sem se urezala. S Kayo večinoma nisem govorila. Sem jo pa na kosilu videla, kako se je zabavala z drugimi, medtem, ko sem jaz sama za mizo. Ampak sem vam povedala: Niti malo ji ne zamerim. Celo všeč mi je bilo, da sem bila lahko malo sama.

»Paige, potrebuješ malo razvedrila.« O ne. Kaya in njeni plani. »Greš z našim hodnikom igrat vojno?«
»Ne.«
»Proosiiim!«
»Ne.«
»Proooosiiiim!«
»Prav no!«
»Juhej!«
»Oh,« sem zastokala in se zvrnila nazaj na posteljo.
»Pridi, pridi, pridiii!« je cvilila Kaya.
»Zakaj si tako navdušena?«
»Ker… je med njimi tudi moj fant,« je zacvilila. Pomislila sem že, da sem v neumni ljubezenski risanki. Vstala sem. Kaya me je potegnila skozi vrata sobe na hodnik. Tisti, ki so že igrali, me niso niti pogledali. Mojega prihoda zelo očitno niso bili veseli. A Kaya me je povlekla k njim in me posedla na stol. Potem se je še sama vsedla zraven. Nekaj časa smo mirno igrali. Potem pa se je začela drama.
»Goljufaš,« me je obtožil Hunter. Nekaj časa sem bila tiho.
»A to govoriš meni?« sem ga izzivalno vprašala.
»Sploh ne govori o tem. Nihče noče, da si tu.«
»Kot, da tega ne vem,« sem mu zabrusila nazaj in pobrala nasledenj kup kart. Zdaj sva igrala samo še midva.
»Očitno ne veš tega, da niti malo nisi podobna človeku, ki sem ga poznal.«
»Nikoli me nisi poznal. Nihče me ni.«
»Aja? Kakšne skrivnosti imaš, dekle iz ambulante?« Vsi so se zasmejali. »Zakaj si skoraj vsak teden pristala v amblanti? Zakaj je bila Cindy umorjena? Zakaj sta bili umorjeni Kailani in Emma? Zakaj je Kelly ugrabljena? Zakaj tvoje cimre in prijateljice? Je Kaya naslednja na tvojem listu? Bo ona naslednja mrtva? Zakaj te je Angelina ves čas klicala k sebi?« – Bilo je preveč. Preveč. Moje misli so bile preveč polne, preveč zasebna vprašanja je postavljal. – »Zakaj si zbežala z rojstnodnevne zabave? Zakaj si me udarila? Govori Paige. Pravico imamo vedeti…«
»NE VEM!« sem zakričala in vstala. Od besa sem imela rdeč obraz. »Dovolj te imam! Daj mir! Trosi svoje neumnosti komu drugemu!«
»Pa jih ne bom! Pravico imamo vedeti, zakaj vse to. Zakaj vedno TI…!«
»NEHAJ!« In nato eksplozija. Treščila sem v mizo za sabo. Vsi so goreli. Ležali na tleh, kričali od bolečin in na njih je gorel črno – zlat ogenj, ki jih ni poekel. Začutila sem čudno ščemenje v ušesih. Nenadoma se mi je kot resnično pojavilo pred očmi.
*i*Stojim na travniku. Vse je črno, uničeno. Vse gori v mojem ognju…*i*
In nenadom znamenje. Znamenje, ki je žarelo, kot ogenj.
Spet se je vse pojavilo. Vsi so ležali na tleh, stokali. Emely, ki mi je bila najbližje, se je z grozo in strahom v očeh splazila stran. Tudi jaz sem z grozo gledala vse okrog sebe. Vi so me gledali prestrašeno, zgroženo ali pa z obtožbo v očeh. Grozna sem. Nevarna.