Imelo me je, da bi zakričala. Pred mano je stal gromozanski volk. Njegovi boki so mi segali vsaj do ramen. Bil je popolnoma črn, njegove oči so rdeče žarele. V njih sem videla le zlobo. In no (logočno) hotel me je ubiti. Kar je bilo očitno že takoj, ko sem ga zagledala. Zarenčal je in pokazal zobe. S težavo sem pogoltnila. Zmrznjena sem stala pred bitjem, ki bi me v trenutku lahko razcefralo na kose. Pa me ni. Stalo je tam in renčalo. Kot grožnjo pa je odpiralo in zapiralo usta. Iz njih se mu je cedila sluzasta slina, zaradi katere mi je bilo slabo. Smrdel je po crkovini in dimu. S krempli je podrsal po tleh. Takoj sem dojela, kaj je počel. Brusil si jih je. Ampak to niso bili navadni kremplji. Zvok mi je povedal, da so kovinski. Čutila sem njegovo še bolj smrdečo sapo. Slišala sem glasno vohanje. Očitno je užival v mojem strahu.

Nenadoma je zarožljala veriga. Obrnila sem se. Soj majhne sveče v telovadnici je pokazal Kelly, ki se je stisnila k blazinam. Jasno. Šele sedaj sem dojela. Vklenjena je. Če ne bi že zdavnaj pobegnila. Bila je suha. Shirana. Povsem drugačna, kot prej. Edin vijoličast pramen las ji je visel čez obraz, ostali njeni rjavi lasje pa so ji viseli po hrbtu navzdol. V njenih očeh v barvi sivke je bival strah. Njeno kožo so krasile praske. Najhuje pa je bilo, da je imela roke in noge v okovih. Težke železne verige, ki sem jih sovražila do dna duše. Oblečena je bila v majico in kavbojke.

»Ti je všeč moj prijateljček, vilinka?«
Obrnila sem se. Na drugi strani, na blazinah je sedelo dekle zlobnega videza, nekaj let starejše od mene. Njen nasmeh je kazal popolnoma bele zobe in črne oči so se ji bleščale od zlobe. Proti tistemu ubogemu volkcu je bila ona zmaj. Dolge črne lase je imela spete v visok čop. Z nohti, daljšimi od njenih prstov, je drsela po blazini in jo trgala. To mi je povedalo, da so ostri. Zelo ostri.
»Kaj si ti?« sem vprašala in se trudila, da se mi ne bi glas tresel. Zasmejala se je, zaznala moj strah.
»Pričakovala sem, da boš vprašala kaj boljšega, ker so to tvoje zadnje besede. A njaj bo. Ugodila ti bom in odgovorila. Boš vsaj vedela, kdo ti je vzel življenje.« Še nekrat se je zasmejala, brez veselja ali prijaznosti. »Sem ena od številnih temnih bitij, ki se zdaj prebujajo. Sem Megan.« Zlobno se je nasmehnila in pokazala zobe. Njeni nohti so se zableščali v soju sveče in ugotovila sem, da so iz kovine. Bog ve, kakšne. Volk je prišel do mene. Ves čas je renčal in v očeh sem mu videla, da se je močno zadržal, da me ni enostavno požrl.
»No no. Ko opravim z njo, jo boš lahko mirno povečerjal.« Megan je volku podarila tako prisrčen nasmeh, da je še mene presenetila. Volk je pridno ubogal ukaz svoje gospodarice in sedel. Veselo je zatulil in pomahal z repom. Odločila sem se, da ga bom klicala Volkec. To ime bi mu pristajalo.

Megan je elegantno skočila z blazin in se odpravila mimo mene, k tisti strani telovadnice, kjer je sedela Kelly. Pomignila mi je s prstom, naj ji sledim. Sledila sem vitkemu dekletu. Medtem sem spet komaj pogoltnila. Vsaj volka sem se rešila. Sledila sem Megan do prostora z blazinami, kjer je sedela Kelly. Zamahnila je z roko in prižgale so se sveče. Iz žepa je potegnila kovanec. Izvlekla je nož in se sklonila h Kelly. Hotela sem jo ustaviti, a mi je za vrat dihal volk. Zgrabila je Kellyino dlan in zarezala. Kelly je zakričala od bolečine. Hotela sem planit naprej, a mi je volk zarenčal v uho. Grožnja. Megan je nastavila kovanec in pustila, da je kri kapljala nanj. Ko ga je umaknila, se je kri zableščala in izginila. Kelly si je prižela roko k prsim in hlipala. Megan se ni kaj dosti menila zanjo.
»To je zamenjevalec prostora. Kelly je dala kri. Zdaj jo moraš dati še ti. Le tako jo lahko osvobodiš,« je rekla in se zlobno nasmehnila. Pomolila me je kovanec. Nisem imela izbire. Pokimala sem. Z nohtom je rahlo zarezala v moj prsti in pustila, da je kaplja krvi kanila na kovanec. Zableščal se je in nenadoma sem sedela na Kellyinem mestu, v okovih. Kelly pa je sedela na tleh in se drgnila boleča zapestja. Po licu ji je zdrsnila solza.

Megan je vrgla glavo nazaj in se na ves zglas zlobno zasmejala. Zgrabila je Kelly in jo zapučala stran.
»Kelly!« Hotela sem vstati, a me je teža verig potegnila nazaj na tla.
»Zdaj si moja!« Približala se mi je in mi z nohti podrgnila po vratu. Zadovoljno se je zarežala. »Pomorila bom vse tvoje prijatelje, tvojo družino, tistega nadležnega spreminjevalca oblike, pomorila bom celo šolo!« Zasmejala se je, njen smeh je bil grozljivo grozen. V meni se je nabiral bes. »Pobila bom to nepomembno človeško vrsto, požgala vsa drevesa, uničila domove vilincem!« Spet ta njen smeh.
Zakričala sem od besa. Ona se je še bolj zasmejala. Potem je nanadoma utihnila. Besno sem strmela v njene oči, v katerih se je sedaj nabiral strah. Še enkrat sem zakričala in okovi so kot voda odtekli z mene. Skočila sem naprej in v bojnem kriku zamahnila proti njej. Opotekla se je. V obrazu ji je zevala rana.
»Plačala boš za to, kar si storila!« Obrnila se je stran in stekla. Volk ji je sledil. Nenadoma sem bila utrujena. Megan je stekla h Kelly. Dvignila jo je v naročje.
»Še se bova srečali, Paige Hell. In takrat se ne bo tako lepo izteklo, kot zdaj!« Še preden se kaj uspela storiti, sta se volk in njegova gospodarica spremenila v temo in izginila. Zraven pa je izginila še Kelly.
»Kelly!« Od besa in žalosti sem zakričala še enkrat, nato pa se zgrudila. Sveče su ugasnile in zajela me je popolna tema. Nenadoma sem se znašla ležeč v svoji postelji.