*b*32. POGLAVJE: *b*

*b*Loyd*b*
»*i*Lepo te je spoznati, Varuh,*i*« je rekla z grozljivim kačjim glasom, ki je bil kot miljone glasov. Pridrsala je bliže in medtem sikala, kot bi se veselila, da bo vame zasadila strupnike. Umaknil sem se k vratom, a jih je z repom zaprla.
»*i*Nikamor ne greš, fant*i*!« Drsela je vse bliže in bliže. Moral sem spremeniti obliko. Ampak v kaj? V zmaja? Ne. Preveliko. Velik kuščar? Ne.
Sploh se nisem še odločil, ko je odprla usta, pokazala strupnike in napadla. Nikamor nisem mogel. Zato sem naredil edino stvar, ki sem jo lahko. Sklonil sem se. Z glavo je pribila v vrata in jezno zasikala.
»*i*Neumni fant.*i*« Ni se obotavljala, ovila se je okrog mene. Kaya je zastokala. Nisem razmišljal, spremenil sem se v žival, ki mi je bila najbolj domača. V risa. Zobe sem ji zasadil v kožo. Zasikala je in me izpustila. Vrgel sem se pod mizo in se spremenil v drobno veščo. Kača me je še naprej iskala s svojimi rdečimi očmi. In me tudi našla.
»*i*Ne moreš se skrivati za zmeraj! Pridi ven, da tole končam hitro!*i*« S hitrostjo, kakršne ne bi pričakoval od tako velike kače, se je priplazila k meni. Kot veščo bi me zdrobila, zato sem sprostil magijo in se vrnil v prvotno obliko. S police sem potegnil vazo in jo vrgel vanjo. Spustila je čuden vreščeč zvok, ko so se ji drobci zarili v kožo. Z glavo se je pognala pod mizo. Splazil sem se do okna. Kačina glava se je zataknila pod mizo. Besno jo je vlekla ni stresala z njo. Takrat se mi je začela bližati druga kača. Splazil sem se nazaj in se zaletel v omaro. Kača se je dvignila. In usekala. Z omare sem potegnil ogledalo. Ustavila se je pred ogledalom in mi ga z repom potegnila iz rok. Torej je bila pametnjša od druge. Prijel sem knjigo in se z njo ubranil udarca. Nož. Potrebpoval sem nekaj ostrega. Zob in krempljev nisem mogel uporabiti, bil sem preveč izčrpan. Kačo sem po glavi treščil s knjigo in iskal nekaj ostrega.

In nenadoma se je zasvetlikal na omari. Bil je star srednjeveški nož. Čeprav je bil zloščen, sem predvideval, da ni preveč nov. Smaragd na konici ročaja je svetil. Ampak če sem hotel priti do noža, sem moral mimo kače.

Rdeče oči so vrtale vame.
»*i*Ne boš mi ušel! In ona tudi ne! Nam, temnim bitjem, se nihče ne bo postavil po robu! Sploh pa ne tak neumen fant in njegovo dekle!*i*« je zasikala. »*i*Našli jo bomo! Ne more nam uiti! Ti pa ne boš tega preprečil!*i*« Zdaj je šele pokazala svojo ogromnost. Široko sem razprl oči in igral strah. V resnici pa sem koval načrt, kako priti do noža. Lahko bi enostavno skočil mimo in ga zgrabil… Ja. Kača je zasikala.
*i*3, 2, 1… Zdaj!*i* Stekel, bolj skočil, sem mimo kače in zgrabil nož. Pošast ni kzala presenečenja in se pognala vame. Na slepo sem zamahnil in zarezal. V roki sem začutil žgočo bolečino. Kača je zakričala, tako glasno, da me je zabolela glava.
»*i*Imaš še šesteset sekund življenja, neumnež! Umri!*i*« S temi besedami je izginila v zelen dim. Kače okrog Kaye so izginile in enako tista druga kača.
*i*Šestdeset sekund*i*

* * *
OMG!! To je že petdeseti del!! Waw res sm pršla deleč!! Aja, pa opravičujem se za kratek del.
Lp,
loly