31. POGLAVJE: V sencah gozdu


Paige
Stojim v temni sobi. Zunaj dežuje in slišim grmenje. Ne prestraši me. Pri krušnih starših smo velikokrat imeli nevihto. Pa se ni nič zgodilo.
Šele zdaj se zavem, da stojim v Modrih vrtnicah. Čeprav je luč ugasnjena in svetloba prihaja le skozi okno, prepoznam pohištvo in postelje. Slednje niso prazne. Počutim se, kot bi se vrnila v preteklost, v tiste noči, ko sta Cindy in Emma še živeli in je bilo vse povsem navadno. V oči mi stopijo solze in pogledam speče obraze. Cindyina in Kellyina obraza in vijolična pramena las, Kayine kostanjeve lase in Emmine pege. Nenadoma se nekje zunaj slišijo kriki bolečine. Dekleta se ne premaknejo. Kriki so vse hujši. Hočem stran, a se ne morem premakniti. Nenadoma se Cindy in Emma obrneta in zavreščita. Zdaj odskočim, priletim v mizo. Cindy se prestrašeno razgleduje, Emma pa nazaj zaspi. Zagrne nas tema. Zabliska se in v tistem trenutku je soba drugačna. Potoki krvi tečejo s postelj. Na eni leži mrtva Cindy. Točno taka, kot je bila takrat. In mrtva Emma. Spet taka kot takrat. Z grozo strmim v trupli. Ne morem več. Obrnem se… In stečem v temo.
Kriki so vse glasnejši, kličejo me, moje ime. In še neko drugo. Zajokam, opotečem se in vidim, da sem se spotaknila ob nagrobnik. Nagrobnik… Ne…
»Ne…« Odmikam se. Mrtvi se priplazijo za mano, grabijo me, šepetajo moje ime. Čutim njihov hlad, vidim njihova telesa. Hočem se iztrgati. Ne spustijo me.
In nenadoma pok.
Sedim na tleh v avli, zravene mene pa sedi duh. Pa ne katerikoli duh. Kailanin duh. Zajokam.
»Kailani…« hočem nadaljevati, a me ostro prekine.
»Ti si kriva za to. Za Cindyino smrt. Za Emmino smrt. Za mojo smrt. Vsega si kriva ti!«
»Kailani, jaz…« Jočem. Hladno me pogleda in se grenko zasmeje.
»Kaj? Ni ti žal? Ali ti je? To zdaj ni več pomembno, kajne? Storjeno je. Ne moreš nazaj. Ne moreš pobegniti, pred tem, kar si.«
Jokam, strah me je, počutem se krivo. »Žal mi je, Kailani. Res. Ne govori tega.«
»Ne zanikaj,« hladno reče. Začne bledeti.
»Kailani!«
»Adijo, Paige.«
»Počakaj!«


Zbudila sem se se. Nisem mogla dihati. Zakašljala sem in iz mojih ust je v curkih pritekla voda. Končno sem lahko vdihnila. Potem sem se sesedla nazaj na pesek. Nekje blizu je žuborela reka. Reka. Padla sem. In preživela. In potem sem se spomnila sanj. Kailanin obtožujoč pogled, mrtvi Emma in Cindy.
»Le sanje,« sem si prigovarjala na glas in ugotovila, da hripam. Šele zdaj me je začelo zebsti. Mokra sem bila. Premočena majica in kratke hlače. Premočen nahrbtnik. Nisem imela jopice. Ne hlač. Niti nogavic. Niti pomislila nisem na to, da bi lahko padla v reko. No, zdaj pa imam.

V licu me je žgalo. Z roko sem potipala, kaj je. Zapeklo je. Ko sem si prste spet pomolila pred oči, sem na njih videla kri. In še eno ureznino. Res ne vem, kaj sem delala v reki. In s čim naj se povijem?!
Nič nisem mogla narediti, zato sem vstala in prijela moker nahrbtnik. Videla sem obrise gozd in se zečela vleči proti drevesom. Pomirilo me je, ko sem se naslonila na deblo in zaprla oči.

Nenadoma je počila vejica. Sunkovito sem vdihnila. Že prej sem dregetala, zdaj pa sem še bolj. Bila je tema zato sem poslušala. Nekje blizu sebe sem slišala dihanje. Ne, vohljanje sem slišala. Tiho pritajeno vohljanje. In potem… Tace. Tek. Pokanje vejic. Prestrašeno sem skočila na noge, še vedno k sebi prižemajoč premočen nahrbtnik. Bila sem utrujena. Hotla sem spat. Rane so me pekle. Lovile so me more.