Pisalnica
Na željo gw123 in pomke, sem se spravila pisat nov del:joy:. Uživajte in neskončno bom hvaležna kakšnega lajka ali komentarja:kissing_heart:.
Vaša dg in Pando
Za mano je lepo prespana noč. Malo nerodna, ampak lepo prespana.
»Pandoooo!!« zaslišim peklenski glas hrčka.
»Kaj bi rad?« rečem še vedno jezen zaradi tistega zvečer.
»Si še vedno jezen, ker sem to rekel veverici?!« reče presenečeno, a dobro ve, da sem zelo jezen. »Daj, no, saj se ne bo svet podrl!«
»Aha, ne. Svet se popolnoma ne bo podrl, ker si veverici rekel TISTO!«
Tokrat je prvič, da se pričkava.
»Fanta, no, umirita se!« se umeša najina zvesta prijateljica.
Heh, mi o volku volk iz gozda. Srepo sem gledal hrčka v oči. Tudi če sem bil 5krat večji od njega sem se ga malo bal. Namreč, treniral je karate na fakulteti za vohune. Bil je v skupini HRČKODAR. Si predstavljate skupinico malih hrčkov, ki se učijo karate. V oblekicah za karate?! HAHAHA!
»Poglej Pando« začne veverica »vem, da se je hrček zlagal, ker vem, da ti ne bi nikoli …«
»Ponoči spal s plenico!« in v smeh je planil hrček.
Moj obraz je postajal rdeč kot kuhan rak. Kako si drzne tako zlagati?! Na moj račun?!
»Nehaj!« mi je zdaj že prekipelo.
Če bi imel pri roki korenček bi ga že zdavnaj pokončal. Čeprav mislim, da bi korenček prej pojedel …
»Prav, prav« končno popusti 'prijatelj'.
Čuti občutek krivde. Zagotovo ve da je sam kriv, da sem začel razmišljati o korenčku! Počasi, kar se da se je začel umikati. Skoraj neopazljivo.
»Kam greš pa zdaj?!« ga je na pol kot grožnjo na pol zares vprašala veverica »Najprej se bosta pobotala« in je zvlekla hrčka naravnost pred mano.
V njenih sanjah! Ne bom se pobotal s svojim bivšim najboljšim prijateljem! Takrat sem dojel, da je res moj najboljši prijatelj in brez njega ne morem. Planil sem mu v objem in on meni.
»Oprosti, oprosti, oprosti« sva se opravičevala drug drugemu še nekaj časa.
»Okej, dovolj pocukranosti« je čez čas dejala veverica, ki je bila znana po svoji žilavosti in okretnosti. Ter definitivno nič pocukranosti. »Vi mali glodavci se res hitro razjezite in z isto hitrostjo spet pobotate« je še dodala malo bolj pri sebi.
»Nisi ti tudi mali glodavec?« je presenečeno vprašal hrček in to je veverico utišalo.
Malo v zadregi sva se spustila iz objema in poslušala navodila naše 'šefice' (za danes sem ji dodelil to mesto).
»Za poiskati imamo le še 2 dragulja. Dragulj pola/tečaja in dragulj gozda …«
»Kaj ne obstaja še dragulj gora?« jo je med govorom zmotil hrček.
Veverica se je z veliko silo udarila po čelu. Kako smo lahko pozabili na dragulj gora?! Iskreno, se ga tudi jaz nisem spomnil.
»No, potem pa 3« je rekla in zavzdihnila. »Gremo kar na pot?«
»Malo še počakajmo tu« sem predlagal in oba sta vedela, kaj imam v mislih.
Minuto kasneje smo že vsi plavali v sinje modri bleščeči vodi. Z repki seveda. Za čuda se nisem spet utopil in sem kar drsel po vodi. Šli smo se različne igre in obiskali tudi vodne živali.
»Se bi zdaj odpravili? Časa zmanjkuje« je zdaj predlagal hrček in vsi smo se strinjali.
Usedli smo se v zdaj že zelo zdelan helikopter in se odpravili proti polu. Ali pa gori? Čakaj kam gremo?
Upam, da vam je bilo všeč:blush:
Vaša dg in Pando
Za mano je lepo prespana noč. Malo nerodna, ampak lepo prespana.
»Pandoooo!!« zaslišim peklenski glas hrčka.
»Kaj bi rad?« rečem še vedno jezen zaradi tistega zvečer.
»Si še vedno jezen, ker sem to rekel veverici?!« reče presenečeno, a dobro ve, da sem zelo jezen. »Daj, no, saj se ne bo svet podrl!«
»Aha, ne. Svet se popolnoma ne bo podrl, ker si veverici rekel TISTO!«
Tokrat je prvič, da se pričkava.
»Fanta, no, umirita se!« se umeša najina zvesta prijateljica.
Heh, mi o volku volk iz gozda. Srepo sem gledal hrčka v oči. Tudi če sem bil 5krat večji od njega sem se ga malo bal. Namreč, treniral je karate na fakulteti za vohune. Bil je v skupini HRČKODAR. Si predstavljate skupinico malih hrčkov, ki se učijo karate. V oblekicah za karate?! HAHAHA!
»Poglej Pando« začne veverica »vem, da se je hrček zlagal, ker vem, da ti ne bi nikoli …«
»Ponoči spal s plenico!« in v smeh je planil hrček.
Moj obraz je postajal rdeč kot kuhan rak. Kako si drzne tako zlagati?! Na moj račun?!
»Nehaj!« mi je zdaj že prekipelo.
Če bi imel pri roki korenček bi ga že zdavnaj pokončal. Čeprav mislim, da bi korenček prej pojedel …
»Prav, prav« končno popusti 'prijatelj'.
Čuti občutek krivde. Zagotovo ve da je sam kriv, da sem začel razmišljati o korenčku! Počasi, kar se da se je začel umikati. Skoraj neopazljivo.
»Kam greš pa zdaj?!« ga je na pol kot grožnjo na pol zares vprašala veverica »Najprej se bosta pobotala« in je zvlekla hrčka naravnost pred mano.
V njenih sanjah! Ne bom se pobotal s svojim bivšim najboljšim prijateljem! Takrat sem dojel, da je res moj najboljši prijatelj in brez njega ne morem. Planil sem mu v objem in on meni.
»Oprosti, oprosti, oprosti« sva se opravičevala drug drugemu še nekaj časa.
»Okej, dovolj pocukranosti« je čez čas dejala veverica, ki je bila znana po svoji žilavosti in okretnosti. Ter definitivno nič pocukranosti. »Vi mali glodavci se res hitro razjezite in z isto hitrostjo spet pobotate« je še dodala malo bolj pri sebi.
»Nisi ti tudi mali glodavec?« je presenečeno vprašal hrček in to je veverico utišalo.
Malo v zadregi sva se spustila iz objema in poslušala navodila naše 'šefice' (za danes sem ji dodelil to mesto).
»Za poiskati imamo le še 2 dragulja. Dragulj pola/tečaja in dragulj gozda …«
»Kaj ne obstaja še dragulj gora?« jo je med govorom zmotil hrček.
Veverica se je z veliko silo udarila po čelu. Kako smo lahko pozabili na dragulj gora?! Iskreno, se ga tudi jaz nisem spomnil.
»No, potem pa 3« je rekla in zavzdihnila. »Gremo kar na pot?«
»Malo še počakajmo tu« sem predlagal in oba sta vedela, kaj imam v mislih.
Minuto kasneje smo že vsi plavali v sinje modri bleščeči vodi. Z repki seveda. Za čuda se nisem spet utopil in sem kar drsel po vodi. Šli smo se različne igre in obiskali tudi vodne živali.
»Se bi zdaj odpravili? Časa zmanjkuje« je zdaj predlagal hrček in vsi smo se strinjali.
Usedli smo se v zdaj že zelo zdelan helikopter in se odpravili proti polu. Ali pa gori? Čakaj kam gremo?
Upam, da vam je bilo všeč:blush:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ODLIČNO! TOP! FANTASTIČNO!
Takooo sem komaj čakala na nov del! Super zgodba res! Še enkrat vprašam: Od kje toliko domišljije? Res super je!:heart::heart::heart::heart: Ta je zagotovo moja najljubša zgodba! Res super! Upam, da bo ta knjiga čimprej izdana!:smiley::smiley::smiley::smiley:
Prvi ogled, prvi lajk in prvi komentar!
#hitronovidel
#superrrr
#najboljšazgodbaever!
:whale2::whale2::whale2::heart::heart::heart::heart::heart:
Takooo sem komaj čakala na nov del! Super zgodba res! Še enkrat vprašam: Od kje toliko domišljije? Res super je!:heart::heart::heart::heart: Ta je zagotovo moja najljubša zgodba! Res super! Upam, da bo ta knjiga čimprej izdana!:smiley::smiley::smiley::smiley:
Prvi ogled, prvi lajk in prvi komentar!
#hitronovidel
#superrrr
#najboljšazgodbaever!
:whale2::whale2::whale2::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nimam besed. Več čez eno uro na smetišnici......
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
