Na željo gw123 in pomke, sem se spravila pisat nov del. Uživajte in neskončno bom hvaležna kakšnega lajka ali komentarja.
Vaša dg in Pando


Za mano je lepo prespana noč. Malo nerodna, ampak lepo prespana.
»Pandoooo!!« zaslišim peklenski glas hrčka.
»Kaj bi rad?« rečem še vedno jezen zaradi tistega zvečer.
»Si še vedno jezen, ker sem to rekel veverici?!« reče presenečeno, a dobro ve, da sem zelo jezen. »Daj, no, saj se ne bo svet podrl!«
»Aha, ne. Svet se popolnoma ne bo podrl, ker si veverici rekel TISTO!«
Tokrat je prvič, da se pričkava.
»Fanta, no, umirita se!« se umeša najina zvesta prijateljica.
Heh, mi o volku volk iz gozda. Srepo sem gledal hrčka v oči. Tudi če sem bil 5krat večji od njega sem se ga malo bal. Namreč, treniral je karate na fakulteti za vohune. Bil je v skupini HRČKODAR. Si predstavljate skupinico malih hrčkov, ki se učijo karate. V oblekicah za karate?! HAHAHA!
»Poglej Pando« začne veverica »vem, da se je hrček zlagal, ker vem, da ti ne bi nikoli …«
»Ponoči spal s plenico!« in v smeh je planil hrček.
Moj obraz je postajal rdeč kot kuhan rak. Kako si drzne tako zlagati?! Na moj račun?!
»Nehaj!« mi je zdaj že prekipelo.
Če bi imel pri roki korenček bi ga že zdavnaj pokončal. Čeprav mislim, da bi korenček prej pojedel …
»Prav, prav« končno popusti 'prijatelj'.
Čuti občutek krivde. Zagotovo ve da je sam kriv, da sem začel razmišljati o korenčku! Počasi, kar se da se je začel umikati. Skoraj neopazljivo.
»Kam greš pa zdaj?!« ga je na pol kot grožnjo na pol zares vprašala veverica »Najprej se bosta pobotala« in je zvlekla hrčka naravnost pred mano.
V njenih sanjah! Ne bom se pobotal s svojim bivšim najboljšim prijateljem! Takrat sem dojel, da je res moj najboljši prijatelj in brez njega ne morem. Planil sem mu v objem in on meni.
»Oprosti, oprosti, oprosti« sva se opravičevala drug drugemu še nekaj časa.
»Okej, dovolj pocukranosti« je čez čas dejala veverica, ki je bila znana po svoji žilavosti in okretnosti. Ter definitivno nič pocukranosti. »Vi mali glodavci se res hitro razjezite in z isto hitrostjo spet pobotate« je še dodala malo bolj pri sebi.
»Nisi ti tudi mali glodavec?« je presenečeno vprašal hrček in to je veverico utišalo.

Malo v zadregi sva se spustila iz objema in poslušala navodila naše 'šefice' (za danes sem ji dodelil to mesto).
»Za poiskati imamo le še 2 dragulja. Dragulj pola/tečaja in dragulj gozda …«
»Kaj ne obstaja še dragulj gora?« jo je med govorom zmotil hrček.
Veverica se je z veliko silo udarila po čelu. Kako smo lahko pozabili na dragulj gora?! Iskreno, se ga tudi jaz nisem spomnil.
»No, potem pa 3« je rekla in zavzdihnila. »Gremo kar na pot?«
»Malo še počakajmo tu« sem predlagal in oba sta vedela, kaj imam v mislih.
Minuto kasneje smo že vsi plavali v sinje modri bleščeči vodi. Z repki seveda. Za čuda se nisem spet utopil in sem kar drsel po vodi. Šli smo se različne igre in obiskali tudi vodne živali.
»Se bi zdaj odpravili? Časa zmanjkuje« je zdaj predlagal hrček in vsi smo se strinjali.
Usedli smo se v zdaj že zelo zdelan helikopter in se odpravili proti polu. Ali pa gori? Čakaj kam gremo?


Upam, da vam je bilo všeč