Hej! Hej! Tale del sem napisala kar kmalu ;) Namenjen pa je Pomaranči1 in Ginny Weasley 123, ker spremljata mojo zgodbo in jo vedno zelo lepo komentirata. Uživajte!


Valovi se niso umirili in mene je nosilo vedno globje. Nekaj morskih živali si je našlo skrivališče in čakalo. Jaz pa sem lahko le gledal in čakal. Je to to? Se bo tako končalo? Je že konec? Vsi odgovori so bili neznani, edino kar sem vedel je bilo, da se ne bom rešil sam. Čutil sem hlad v kožuščku, ki mi je namigoval, da sem vedno bližje morskemu dnu. Pogled sem še enkrat usmeril gor. Tam ni bilo nikogar. Niti prijateljev. Sta me zapustila? Je že konec? Pred mano se je pokazal največji val od vseh. Bil je neprizanesljiv. Nikomur ne bi uspelo pobegniti. Niti meni. Še enkrat sem se poskušal dvigniti, a so bili valovi premočni. Niso mi dovolili na površje. Kako lahko na svetu obstaja taka krutost? Zakaj? Mi bo kdo pomagal? Vedel sem, da ne morem nič, a … poskusiti ni greh.
»Na pomoč! Kdorkoli?!« sem zakričal na vse svoje glasilke.
Nič. Niti pisk, niti žvižg. Le šum valov, ki se je razlegel po vsem oceanu. Vedno bolj temno je postajalo. Vedno bližje dnu sem. Še enkrat sem počasi izdihnil in užival v zadnjih trenutkih svojega življenja. Spomnil sem se vseh lepih dogodkov, doma, s prijatelji in tu, na tej nori in nevarni odpravi. Dragulje bosta morala poiskati sama. Brez mene. Ker zdaj sem samo še preteklost. Z hrbtom sem udaril v peščena tla, da me je vse zabolelo. Pristal sem na nečem špičastem. Skali ali nečemu. V tačke sem vzel to stvar, ki mi je na hrbtenici pustila globoko rano. Čeprav zaradi teme in peska v morju nisem videl ničesar, sem vedel kaj držim. Bil je … Dragulj oceana! Vame se je spet vrnil ves adrenalin. Nekako ga moram spraviti do hrčka in veverice! Mogoče ga lahko kako vržem … Ne, to odpade. Pregloboko sem. Ampak, kaj pa lahko naredim? V tistem trenutku sem zaslišal pisk. Glasen in opozorilen. Glavo sem obrnil v smer iz katere je prihajal, v tistem trenutku pa me je nekaj zagrabilo. Nekaj močnega in luskastega. Na hrbtu me je poneslo do gladine. Vse je postalo veliko bolj svetlo. Še celo hrčka in veverico sem videl na obali. Bila sta nesrečna in potrta.
»Hej, vidva!« sem zakričal.
»Pando!« sta se razveselila oba v en glas.
Skočili smo si v objem in bili srečni, da smo spet skupaj. Pogledal sem kdo je bilo bitje, ki me je rešilo … Delfin?
»Ti si me rešil?« sem rekel neprepričljivo.
»Ja. Nisem mogel dopustiti, da se tako prijaznemu prašičku kaj zgodi.«
Ob teh besedah sem skočil k njemu in še njega objel. Vsi trije smo se mu še vsaj pol ure zahvaljevali.
»Hvala. Ne vem kaj bi brez tebe« sem mu še zadnjič rekel.
On pa se mi je le nasmehnil in pomigal s plavutjo. Preden bi lahko trznil z očesom je že izginil nazaj v globine.
»Nikoli več ne bomo tako tvegali!« se je odločila veverica, midva pa sva ji prikimala v znak strinjanja.
Tako je dan počasi prešel k koncu. Na otočku smo si še postavili šotor in pripovedovali pravljice. Zjutraj pa spet krenemo na pot .

Mogoče je malo kratek, ampak za daljšega bi bilo treba čakati velikooo dlje.
Imejte pujsastičen dan
Vaša dg