Danes bom napisala še en del Pandotovih dogodivščin. Upam, da vam bo všeč.

Bil sem zgrožen. Kako se je to lahko zgodilo? Razmišljal sem o ubogih prijateljih, ki sta se utopila. Kaj bosta naredila? O, ne. Nikoli se ne bosta rešila. Zganjal sem paniko in komaj še dihal. Do mene je prišel Franci in me objel. Vsi so me začeli tolažiti in božati po glavi. Jokal sem in jokal in skoraj pozabil na zlobnega zajca in dragulje. A zdaj to ni bilo več pomembno. Moja prijatelja sta se utopila in jaz sem bil osamljen. Počutil sem se kot, da sem jaz kriv za vse. Lahko bi malo bolj pohitel.
''Zakaj? Kako sem lahko to dopustil?'' sem se jokal.
''Pando, si to ti?'' sem zaslišal.
Dvignil sem pogled in vprašal nazaj.
''Kdo si?''
''Kako to misliš? Kaj res ne prepoznaš prijateljev?''
To ni mogoče, sem si rekel.
''Veverica? Hrček?'' sem rekel.
''Nehaj se jokati in pridi pogledat to!'' sta mi zavpila nazaj.
Vstal sem in se poslovil od ptic. Kmalu za tem so poletele v prostrano nebo in že jih ni bilo več nikjer.
''Kje pa sta?'' sem ju vprašal.
''Skoči v pesek!'' sta mi zavpila.
Najprej sem se obotavljal, ker nisem bil prepričan, da je to pametna ideja, a vedel sem, da me prijatelja ne bi tako grdo hecala. Z nasmeškom na obrazu sem skočil v pesek in začel plavati proti dnu. Tako hitro sem mahal s tačkami, da so me že začele boleti. Tako sem bil vesel, da sta prijatelja živa in zdrava, a ni mi bilo jasno zakaj me kličeta v pesek. S tem se nisem preveč obremenjeval in plaval naprej. Ko sem se že čisto potopil sem v nosnicah začutil svež in topel zrak. S tačko sem pomahal naprej in na koži sem začutil hkrati toploto in mraz. Pomahal sem pred sabo in ugotovil, da moja tačka ni v pesku. Takrat pa me je zagrabila neka kosmata roka in me potegnila dol. Padel sem na trda tla. Vstal sem in videl prijatelja. Skočil sem od veselja in ju stisnil k sebi. A začudo onadva nista gledala mene. Zagledala sta se v nekaj, kar je bilo za mano. Počasi sem se obrnil, zaprl oči in se kar tresel od strahu. Ko me ni nič napadlo, sem jih le odprl. Pred mano se je na ogromni skali bleščal rumeno rjav dragulj.
''Dragulj puščave'' sem zavzdihnil.
Izgleda nisem bil nič manj presenečen od veverice in hrčka. Počasi smo se mu približali, ker nismo hoteli tvegati, da je to še kakšna past.
''Jaz grem ponj'' se je odločil hrček.
''Ne. Ne izgleda varno in nočem vaju spet izgubiti'' sem rekel.
''Tudi midva nočeva izgubiti tebe'' je rekla veverica.
''Prosim dovolita mi, da tokrat jaz tvegam'' sem se uprl.
''Prav, a pazi'' sta rekla enoglasno.
Zelo previdno in z majhnimi koraki sem se približal dragulju, da ne bi sprožil kakšne pasti. Izgledalo je varno, zato sem hitro stekel do konca in pograbil dragulj. Dvignil sem ga visoko v zrak in spremenil se je v rumene in rjave iskrice. Ponesel nas je iz jame in odložil na pesek. Potem pa odletel v daljavo. Nekaj časa smo kar sedeli, nato pa smo se začeli smejati.
''Jama v kateri smo očitno mislili, da je dragulj, je bila past. Pravi dragulj se je skrival v podzemni jami pod živim peskom. Juhej, uspelo nam je!'' se je razveselil hrček.
Počasi smo vstali in začel sem jima pripovedovati o dogodivščini, ki sem jo doživel, ko smo se ločili. Stemnilo se je in ravno smo prišli do helikopterja.
''Naslednja postaja: deževni pragozd'' je zavpila veverica.
Usedli smo se v naš prevoz in poleteli v nočno nebo....SE NADALJUJE

To je bil četrti del. Če ti je bil všeč lajkaj ali komentiraj.
Za konec pa še slika helikopterja:
https://images.app.goo.gl/ZQtQL3dQLiAdE5xx5

To je bilo za danes vse. Lepo se imejte.
dragon girl