PisalnicaPrijateljstvo, ljubezen, glasba., 11. del
4
Hiiiii, enajsti delčk je tuuuu... hvala vsem, ki komentirate mojomzgodbico. tale del bo mal bolj kratek, ampak upam da bo vseenp ok.
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::icecream::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
----------------------------------
Anja me ne sprašuje, kako sem izvedela, niti v koga sem zaljubljena. In čeprav imam na ramenih še vedno breme, se počutim stokrat lažje.
"Kako pa se...počutiš glede vsega tega?" me previdno vpraša, ko že mislim oditi. Otrpnem.
"Normalno, kako pa," mirno rečem. "To je del mene, moja identiteta. Mislim, da ni s tem nič narobe."
"Seveda ne," se strinja. Pokima mi in me objame.
"Nasvidenje, Urša," mi reče, šaljivo salutira in se nasmehne.
Odprem vrata, se nasmejem in planem na svež zrak.
Prav zdaj ga krvavo potrebujem.
Medtem ko hodim proti domu, nezavedeno mislim na Izzy. Prijateljico, ki je postala nekaj več v mojem srcu. Ampak hkrati postala tudi manj.
Ne vem, kako naj opišem, kako se počutim. Žalostno? Zmedeno? Zaljubljeno??
Pojma nimam. Počutim grozno, to pa zato, ker moram NEPRESTANO misliti nanjo. In če se še kdo od vas ni zaljubil, naj nikakor ne misli, da je lepo. Ker če nisi hetero, ti je privilegij ljubezni odvzet.
Tiho hodim dalje.
------------------------------
Nenadoma se zavem, da stojim pred njeno hišo. Dolgo, dolgo časa buljim v njeno okno in čakam, da se bo kaj premaknilo. Da se bo zganila, me opazila.
Ampak Izzy samo brezizrazno gleda v telefon in me ne opazi.
----------------------------------------------------------------------------------
Sedim na svoji postelji in se pretvarjam, da bi bilo lepo, če bi bila hetero. Da bi uživala, če bi se zaljubila v prijetnega fanta. Saj se najbrž enkrat tudi bom, saj sem vendar bi, ne lezbijka.
Ampak hkrati tudi nisem kot drugi ljudje.
Uležem se. Ko se mi že zapirajo oči, nemadoma planem pokonci, kot da bi skozi mene stekel električni tok. Ne. orem vdihniti, ne morem, ne morem, pomagajte mi.
Nočem.
Držim dih, dokler se mi pred očmi ne pokažejo črne pikice in vem, da bim mogla zadihati, se uleči nazaj in se spopasti s svetom.
Tako, da živim.
Joooooj, to je bilo pa dolgočasno:joy::joy::joy::joy::joy:...Soriiii. nasledni del bo bolši, obljubim. Lp,
larčiiiii:heart::heart::heart::heart:
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::icecream::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
----------------------------------
Anja me ne sprašuje, kako sem izvedela, niti v koga sem zaljubljena. In čeprav imam na ramenih še vedno breme, se počutim stokrat lažje.
"Kako pa se...počutiš glede vsega tega?" me previdno vpraša, ko že mislim oditi. Otrpnem.
"Normalno, kako pa," mirno rečem. "To je del mene, moja identiteta. Mislim, da ni s tem nič narobe."
"Seveda ne," se strinja. Pokima mi in me objame.
"Nasvidenje, Urša," mi reče, šaljivo salutira in se nasmehne.
Odprem vrata, se nasmejem in planem na svež zrak.
Prav zdaj ga krvavo potrebujem.
Medtem ko hodim proti domu, nezavedeno mislim na Izzy. Prijateljico, ki je postala nekaj več v mojem srcu. Ampak hkrati postala tudi manj.
Ne vem, kako naj opišem, kako se počutim. Žalostno? Zmedeno? Zaljubljeno??
Pojma nimam. Počutim grozno, to pa zato, ker moram NEPRESTANO misliti nanjo. In če se še kdo od vas ni zaljubil, naj nikakor ne misli, da je lepo. Ker če nisi hetero, ti je privilegij ljubezni odvzet.
Tiho hodim dalje.
------------------------------
Nenadoma se zavem, da stojim pred njeno hišo. Dolgo, dolgo časa buljim v njeno okno in čakam, da se bo kaj premaknilo. Da se bo zganila, me opazila.
Ampak Izzy samo brezizrazno gleda v telefon in me ne opazi.
----------------------------------------------------------------------------------
Sedim na svoji postelji in se pretvarjam, da bi bilo lepo, če bi bila hetero. Da bi uživala, če bi se zaljubila v prijetnega fanta. Saj se najbrž enkrat tudi bom, saj sem vendar bi, ne lezbijka.
Ampak hkrati tudi nisem kot drugi ljudje.
Uležem se. Ko se mi že zapirajo oči, nemadoma planem pokonci, kot da bi skozi mene stekel električni tok. Ne. orem vdihniti, ne morem, ne morem, pomagajte mi.
Nočem.
Držim dih, dokler se mi pred očmi ne pokažejo črne pikice in vem, da bim mogla zadihati, se uleči nazaj in se spopasti s svetom.
Tako, da živim.
Joooooj, to je bilo pa dolgočasno:joy::joy::joy::joy::joy:...Soriiii. nasledni del bo bolši, obljubim. Lp,
larčiiiii:heart::heart::heart::heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba, se sploh ni dolgočasen del.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
odličen del! pač res je ta Anja top lik pa Urša tut. je pa prav, da je rekla, da je to njena identiteta.:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
1
Moj odgovor:
Dazey and the scouts
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sprejemni izpit oblikovna
hej, mene zanima, kaj ste delal na sprejemcu. pa kok dobre slike ste dal za ta del izpita ko ni v zivo? pa a je ful tezko. kr mene je lowk ful strah za uno oblikovanje iz papirja. hvala ze vnaparej <3
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(60)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(86)
Nič posebnega , že vse vem.
(42)
