"Poslušaj, Nino, ti enostavno ne razumeš...."
"Razumem, verjemi, da razumem. K meni gre."
"A-ampak to ni mogoče, moja hči je-"
"Na podeželju ji bo lepše, verjemi mi."
Ja, uganite; točno te besede slišim, ko mi buči v glavi, ker se pripravljam na naslednji dan. No. Naj bi se pripravljala.
"Nikamor ne grem!!" se zaderem iz svoje sobe. Začutim solze, ki mi polzijo po licih, in stisnem zobe. Močna sem. Ne bom jokala.
Zaslišim korake, ki počasi, preteče korakajo po stopnicah. Zdrznem se.
Vrata se odprejo.
"Verjemi mi, Urša, šla boš. Pa če te bom moral zvleči iz hiše. Šla boš, samo to verjemi. Ne veš, kaj te tam čaka.
Ninovi zobje se poblisnejo v mraku. Zadržim dih in se čisto prilepim na stol. S stisnjenimi ustnicami pokimam.
"Ne bom šla," potiho šepnem, prepričana, da me ne sliši.
Nenadoma je pri merni, zgrabi me za vrat.
"Ne moreš mi ubežati," šepne in začutim njegovo vročo sapo na svojem licu.
"Ja," tiho odgovorim. "Ja, šla bom."
Nino izpusti moj vrat in se spusti po stopnicah. Z njegovim odhodom pride moja bolečina. Počutim se nemočno, ker me bo odpeljal nekam bogu za hrbet in z mano delal bogve kakšne stvari.
Zatisnem oči. Nočem več misliti na to.

Pustim, da me premaga spanec, in zjutraj se zbudim s solzami v očeh.




Tole postaja že prava kriminalka... Nsnnnn, samo pač.... Ehhh, lepo se mejte,
Lyyy larči