Čakam. V veterinarski kliniki živčno sedim na stolu in čakam.
Na razsodbo. Če bo preživel.
Če bova doživela skupne trenutke.
Vrata se odprejo.
------------------

"Gospodična Urša, vaš pes je na robu smrti. Izberite, kaj je bolje zanj. Naj umre in neha trpeti?
Sam predlagam to rešitev. Res je, da ni dolgo živel, ampak morda bo prišel na boljši svet. Sami se odločite."
Z nogo brcnem nekaj mačjih dlak stran. Ena sama solza mi spolzi po licu.
Pokimam.
"Uspavajte ga," rečem tiho. "Naj ne trpi."
Veterinar izgine skozi vrata.
Tedaj tiho zahlipam in se trudim, da ne bi mislila na svojega kužka. Mislila sem, da sem mu rešila življenje, pa... Bolje bi bilo, če bi poginil na licu mesta.
Toliko skupnih trenutkkov bi lahko doživela. Toliko sreče.
Ne bi več bila osamljena. Imela bi najboljšega prijatelja.
Nnenadoma skočim pokonci.
"Ne!!!" zavpijem in stečem proti vratom. Planem v sobo.
"Ne!!" zavpijem še enkrat. "Prosim. Pustite mu živeti."
Veterinar se tiho nasmehne in pokima, jaz pa si tiho oddahnem in pogledam, kako je z mojim kužkom.
---------------

"Mami?"
Na drugi strrani je tišina. V svoji dlani krčervito stiskam telefon.
" U-Urša?" se končno zasliši. "Je vse v redu?"
Počasi ji razložim situacijo.
"Prihajam," reče le po nekaj stavkih in prerkine, pusti pa me samo z majhnim kužkom v naročju.
Pogledam ga. Šele zdaj opazim mjhno lisico na njegovi glavi.
V obliki srca je.
"Angel," se nasmehnem in ga poljubim na vrh njegove glavice.