Tiho sedim v avtu s kužkom v naročku. Mama sedi poleg mene in trdno stiska ustnice. Vsake toliko me ošine s pogledom, vendar ne reče nič.
Angel je miren. Kot bi vedel, da je najhujše za njim in da mu ne bom nikoli nič naredila. Ne glede na vse.
"Urša..." začne mama. Pogleda me.
"Razumem, mami," mirno rečem, "naredila si napako. Od zdaj naprej boš boljša. Verjamem ti."
Mama se nasmehne. Poboža me po licu.
"Mama, cesta!" zavpijem. Z velikim lokom se izogneva kolesarju. V redu je.
Angel se je zbudil. Zdaj gleda naokrog, kot da ne bi bil prepričan, če bova v redu.
"Kako mu je ime?" vpraša mama, osredotočena na cesto. Nasmehnem se.
"Angel," ji povem. "Ker je pravi dar z nebes."
Mama se nasmehne in zavzdihne, vendar ne reče nič.
-----------------------
Seveda se ni lahko privaditi. Vstajati vsako noč ob treh, mu dajati inekcije, gledati temnordečo kri.
Doktor mi je dal natančna navodila, ki sem jim lahko samo kimala, vendar bog, reši me pred podočnjaki do kolen. Saj so počitnice, amoak novemu ritmu vstajanja zaradi sprehodov se še vedno nisem privadila.
Mama je nasprotovala imenu. Rekla je, da je neumno, otročje. Ni razumela, da sem takoj, ko sem ga videla, vedela, da je dar z nebes.
"Kaj pa potem ti predlagaš?" sem jo nekega dne besno napadla.
Spet se je nasmehnila z razpokanimi ustnicami. Postala je bolj predana duši kot telesu.
"Predlagam Angie," je takrat rekla. "Na ime se je že privadil in ni tako huda sprememba."
Strinjala sem se, seveda. In tako je zdaj moj rešenček še vedno angel.
In še vedno ga imam enako rada.