'zaka se mi ne javiš'
16. 2. 2025
'ka sem ti naredla'
17. 2. 2025
'a ti je mama zaklenla fon'
17. 2. 2025
'zakka mi ne odgovoriš'
17. 2. 2025
'pa ki te si???'
18. 2. 2025
'rada te mam'
19. 2. 2025
''
19. 2. 2025
__________________________
Že pet dni nisem pregledala svojega telefona. Sedaj - tri dni po nesreči - vidim, da imam nekaj neprebranih sporočil od sošolk, bežnih prijateljic, kot so Zala, Nika in Nina. Anja me je klicala trikrat. Napisala mi je, da Iza misli name. Ha. Prav gotovo.
In Izzy. Boli me, ko se vidim skozi njene oči.
Prijateljica, ki jo le skrbi zanjo.
Ampak jaz še zmeraj ne morem nehati misliti nanjo. Če bi mi le dovolila...
Ahh. Počutim se kot tiger, ki bo vsak čas skočil na svoj plen.
Ta plen se ne zanima zame.
Čaka in upa, da ga bom nehala nadlegovati.
__________________________________________________

"Pridi, Angie, spokajva se od tu," pomignem kužku. Na kavču leži, kot da so to poslednji trenutki njegovega življenja.
Ko zasliši moj vzklik, se pretegne, zazeha in se premakne. Tako hitro, kot lahko glede na poškodovano taco.
Tekel ne bo nikoli več.
Doktorja sem vprašala, kaj se bo zgodilo z njim, če bo preživel, hodil, normalno fonkciuniral... Pa se je le nasmehnil in pomirjujoče dejal:
"Urša, ne skrbi. Hodil bo, preživel bo, normalen bo. Le teči ne bo mogel nikoli več."
Takrat sem bila najsrečnejše dekle na svetu in ko sva z Angiem zapuščala ambulanto, sem resnično verjela, da bo vse v redu.
Pripnem ga na povodec in odklenem vrata stanovanja. Odprem vrata in začudeno vzkliknem. Na predpražniku leži lično zavita škatla. Najbrž je za mami, pomislim, tedaj pa zagledam listek [ZA URŠO]. Zavzdihnem.
Prisežem si, da bom nenavadno darilo pregledala kasneje, in z mojim čudovitim Angelčkom se spraviva od tod.
__________________________________

Zadnjih nekaj metrov ga spustim s povodca. To počnem vse pogosteje. Izkusiti mora svobodo.
In ko vidim njegov pasji nasmeh...
Vse bi naredila zanj.
Ker ga imam rada.

Ko prideva pred stanovanje, pošta še zmeraj leži pred mano. Kar preveč resnična je. Rdeči ovoj, rožnata pentlja. Ne namenjam mu posebne pozornosti.
Samo zgrabim ga in odrinem vrata. Z Angiem odideva v mojo - pardon, zdaj že najinjo - sobo.
Idprem pokrov darila. V njem izgleda nekaj podobnega pergamentu.
Namrščim se in ga razprem.

*******
Urša,
razmišljala sem o tebi. Verjemi Anji, ker je res.
No... Recimo, da sem ugotovila. Vem, kdo si.
Moja prijateljica.
Rada te imam. Žal mi je za vse, kar moraš preživljati. Verjamem, da je mami zdaj boljša. Rada te ima.
Saj to veš, ne?
Včeraj sem sanjala o tebi, Urša. Sanje so bile lepe.
Ampak oddaljujeva se. Tega ne gre zanikati.
Uživaj.

Izzy

Ps.: Slišala sem, da imaš psa. Poskrbi zanj in ga poljubi v mojem imenu. Rada te imam.
******
Solza mi spolzi po licu. Ne morem verjeti.
Napisala je, da me ima rada.
Ne morem verjeti.
Sebi laže.
Ampak jaz jo imam tako rada...
Stisnem svojega največjega zaupnika in on mi poliže obraz.
Rada te imam, Izzy.