>>Za začetek: smo z druge galaksije, natančneje, prihajamo iz planeta Exadorn. Na Zemljo smo prišli zaradi pomembne misije, ki jo moramo dokončati do konca tega meseca. Mi, Exadornovci, izgledamo kot čisto navadni ljudje, ko pa dopolnimo petdeset let, se spremenimo... v tole, no,<< je pokazal na čudno bledo bitje. >>Saj res, nismo se še predstavili. Jaz sem Kaleb, to je Jesse,<< je pokazal na drugega fanta z blond lasmi. >>To pa sta Mery in pa Leyla.<<
Najprej je pokazal na punco s dolgimi kodrastimi, plavimi lasmi, nato pa še na drugo, dekle z rahlo rozastimi, kodrastimi lasi, ki so ji segali do ramen.
>>Aha...<< sem rekla. >>In kakšna je ta misija, če smem vprašati?<<
Zdelo se mi je narobe, da jih ne bi malo zasliševala. Konec koncev je tole res nenavadna zgodba. Kaleb, Jesse, Mery in Leyla so si nekaj zašepetali. Uspela sem ujeti:
>>Samo njej lahko zaupamo. To je v primeru z drugimi stvarmi najbolj varno.<<
>>Prav, ampak saj se zavedaš kakšne težave si bomo nakopali? Če nas kdo zaloti, boš ti kriv.<<
Nato so končno končali. >>Zorin - naš župan - nam je rekel, da moramo zbirati informacije o Zemlji. Poleg tega moramo hoditi v šolo. Vašo šolo. Rekel je, da bomo le tako dobili dobre podatke. O... in poleg tega... nekoga moramo s sabo odpeljati na naš planet. Človeka. Zorin pravi, da kot dokaz, da vi resnično obstajate in da ne naklepate kaj zlobnega.<< Mi je povedal Kaleb. >>Haha! Ob tej naši tehnologiji? Da bi prišli v drugo galaksijo? To je za nas nemogoče! Največji dosežek je bil, da smo obiskali Luno. Ampak ne jaz. Tisti, ki so šli, so že davnooo mrtvi.<< Sem jim razložila. >>Poleg tega pa - še vedno ne razumem! Zakaj ravno Zemlja? Vesolje je ogromno. Gotovo je na milijone drugih planetov, na katerih je življenje.<<
>>Ravno to je tisto - ni jih. Ko smo nekaj časa nazaj opazovali zvezdno nebo, smo opazili veliko čudnih reči. Vaš planet. Satelite, vesoljske ladje in rakete. Pa čudne svetlobne žarke, ki so izgledali kot nekakšna... hmm... svetla cev, ki se je dvigala, tja gor, gor, v nebo in vesolje...<< se je vmešala Leyla. >>Hmmm...<< sem rekla. >>Svetlobni žarki? Sateliti in vesoljske ladje, ja, to je normalno, saj so jih ljudje poslali gor v vesolje... ampak svetlobni žarki? Prvič slišim, da bi kaj takega obstajalo na Zemlji.<<
>>No! Zaradi tega! Zorin je dodal, da se na Zemlji dogaja nekaj čudnega, zlega, kar moramo mi preprečiti.<<
Uff. Tole je pa že preveč za en dan. >>No, ja. To bomo še lahko raziskali. Naredimo načrt. Ampak če želimo kaj konkretnega narediti, moramo sodelovati. Prijatelji?<< sem vprašala.
Spogledali so se. Leyla je skomignila in takoj sem vedela, da ji to ne bi bilo preveč všeč. Jesse je buljil v strop, Kaleb se je prestopal z noge na nogo, Mery pa - za razliko od nekaterih - je takoj pokimala in se nasmehnila. Dobro, sem pomislila. Z njo se bom že razumela.
_____________________________________________________________

>>Poglejte,<< je rekla Mery. >>Samo ona nam lahko pomaga.<<
>>Pravzaprav bi brez nje bilo vse enostavnejše,<< je tiho zamrmrala Leyla. Osupnila sem. Občutila sem jezo in žalost. >>Oprosti!<< sem izpljunila. >>Prav! Saj vam ne rabim pomagat! Znajdite se sami! Ne bom vam pomagala! Ne jezite se name, drugače se bo razvedela tudi resnica o vas!<<
Vsi so osupnila. Saj sem jaz tudi. >>Takoj ven.<< Sem jih spodila. >>Ven! Ne prikažite se mi več tu!<< >>Ne,<< je rekel Kaleb. >>Tu bomo ostali, razumeš? Tole je pomembno.<<
>>Pha! Pomembno, pa ja. Veš kaj? Saj vam sploh ne verjamem več! M*rš!<< Kaleb pa je bil videti odločen. >>NE.<< Je še enkrat rekel. >>Leyla zna biti precej nesramna, veš? Ne verjami vsemu kar reče. Zato tudi ni treba, da si jezna.<<
Zdaj pa nisem vedela več, kaj bi. Sklenila sem: >>Prav, pomagala vam bom, ampak na njo ,<< sem pokazala na Leylo. >>Bom pa kar pozabila,<<
Mery je bila videti navdušena. >>Super,<< je rekla. >>Naredimo tako,<< je Kaleb spet prevzel vajeti. >>Jutri bomo šli v šolo in se bomo obnašali normalno. Saj veste - v bližini drug drugega moramo biti, pa se ne bo zgodilo nič čudnega.<<
>>Čudnega? Kako čudnega?<< sem vprašala. >>Kaj misliš s tem?<<
>>No... Kadar smo narazen več kot pet metrov, lahko kakšna manjša stvar... no... poleti ali pa se razbije na kosce.<<
>>Res upam, da ne bo tako,<< sem rekla in zavzdihnila. >>Prav. Tako bomo naredili. Torej se vsi strinjamo?<<
Vsi smo prikimali, z izjemo Leyle, ki je jezno gledala vame. Vrnila sem ji precej besen pogled, ustrašila se me je. Hitro je umaknila pogled z mene in ga prestavila na Kaleba. >>Prav.<< Je rekla. Ampak nečesa pa še vedno nisem vedela.
>>Kje pa je moj oče?<<
>>Aja...<< je nerodno rekel Kaleb. >>No... to te zanima...<<
>>Ja, to me zanima,<< sem bila že nestrpna.
>>Ja, no... poslali so ga na Exadorn.<<
________________________________________________________

Ojlaaaaa Kk ste kej? Smo že pri petem delu
hehehe...