"Milton? Moj brat? Zakaj misliš da bi lahko bil moj brat kriminalec?" je presenečeno vprašal Kaleb. "Naj ti razložim," je rekla Leyla. "Ne vem zakaj, a tvoj oče mi je včeraj poslal sporočilo, da je Milton prišel na Zemljo, ker *i* ima baje neko skrivno misijo.*i*"
Pomislila sem. Če je Milton očitno zdaj na Zemlji, potem bi res lahko kaj naklepal, sploh če je v sporočilu pisalo, da ima skrivno misijo. "Če ima neko skrivno misijo, potem je ta misija lahko karkoli," sem vseeno opozorila Leylo. "Vem," mi je odgovorila in si zamišljeno popravila lase. "Ampak se mi je vseeno zdelo pametno, da ga vključim v seznam. In nečesa sem se domislila."
"Česa?" sem ostro našpičila ušesa. "Danes ponoči bi lahko opazovali zvezdno nebo, kajti v gozdu sem našla imenitno jaso." Je rekla Leyla. "Katero jaso misliš?" sem jo vprašala. "Ker na eni jasi sem našla neko prav posebno stvar." Šele zdaj sem se spomnila, da jim nisem pokazala ogrlice s stekleničko. "*i* Tole*i*," sem jim jo pokazala. "Hmm... nemogoče," je zašepetal Kaleb. "Družba, čedalje bližje odgovorom smo."
Kaj? Kaj misli s tem?
"Ha?" sem zmedeno vprašala, kajti očitno sem bila edina ki ne ve, zakaj je ta steklenička tako pomembna.
"To stekleničko imamo vsi na našem planetu, tudi jaz in Leyla in Jesse. To pomeni... to pomeni, da misijo vodi nekdo iz našega planeta."
Leyla je zaploskala. "Sem rekla! Sem rekla, da je Milton!"
"Nismo še prepričani," sem jo spet opomnila.
________________________________________________________

Ko se je zmračilo smo se odpravili v gozd. "Mislim, da je čas, da pojasnimo nekaj stvari," je rekel Jesse. Bila sem zelo presenečena, Jesse je govoril le ob posebnih prilikah. To pa je redkost!
"Ker Ellie še določenih stvari ne ve, bom najprej pojasnil to ogrlico s stekleničko. Ellie, kot je že prej Kaleb rekel, to ogrlico imamo vsi na našem planetu. Rdeča tekočina je kri. V mojem primeru - v moji steklenički je moja kri. Stekleničko lahko odpre le pravi lastnik. Zato nam to ne bo kaj pomagalo. Naredili bomo tako - razdelili se bomo, vsak bo šel v eno smer."
To mi ni bilo všeč. Ne želim sama tavati po gozdu, medtem ko je noči in neznani vesoljci hodijo po tem planetu.
Toda izgledalo je da so se vsi strinjali, zato nisem mogla nič.
Jaz sem šla v levo smer, Leyla pa z mano. Čez pet minut se je pot razcepila. Prestrašeno sva se spogledali. "Drži se," mi je rekla. "Enako." Sem odgovorila, zajela sapo in hodila naprej. Že čez minutko nisem več videla Leyle, gozd pa je postajal vedno bolj temačen, najbrž zato, ker je že padala trda tema. Ali pa zaradi česa drugega. Brrr, kar zmrazilo me je ob tej misli. Čakaj. Se mi je samo zdelo, ali sem nekaj zaslišala? Ne, noo. Nočem biti spet jaz tarča! Beda. "Halo?" sem zaklicala v temo. Naenkrat me je prestrašil glasen krik. Od strahu sem še sama zakričala. Srce mi je utripalo kot bi tekel gepard. Krik je bil Leylin. Stekla sem nazaj, dokler nisem prišla do poti, kamor je zavila Leyla. Tekala sem, in tekala ter končno prišla do...
________________________________________________________

Videla sem Leylo, ki je sedela ob drevesu in se tresla. "Kaj je bilo?" sem jo vprašala. "Vesoljec! Videla sem ga! Pridi, hitro, greva za njim!"
Povlekla me je za roko, da sem se opotekla, nato pa sem ji sledila. Pred nama sem res videla sence, ki so švigale sem ter tja. Nato sva se zabile v nekaj nevidnega, da naju je odneslo nazaj. Bitje je že ušlo.
***************************************************************
Ojjjjjjjj, sori za kratek del<3 Ampak zdj pa res obljubim da pride več daljših! Kaj vas kej zanima?