Pisalnica
Dan!
Oprostite, ker že toliko časa ni bilo novega dela....heh kinda sem imela VELIKO dela. Ampak zdaj je tu!
Uživajte na polno!
Objem,
I love book :two_hearts::wink:
***
Približno ob enih zjutraj se je vrnila v bazo. Splazila se je po hodnikih, ki so ležali v temi ter stopila do lesenega ozkega stopnišča, ki je vodil do revno opremljene sobe, ki si jo je lastila. V kotu je stala stara obrabljena postelja, stene so bile oblepljene z zdaj že okrušenimi ter uničenimi tapetami. Po sobi je bilo razstavljeno še nekaj starega lesenega pohištva, a bilo je vsaj njeno. Jess je bila ena izmed redkih, ki je imela svojo sobo, in to je cenila. Raje sama v revnem kot z odraslimi ogabnimi moškimi v večjem in morda za kanček bolj razkošnem.
»Kje si bila do zdaj, vrniti bi se morala že ob desetih.« jo je brez opozorila presenetil globok glas, ki je pripadal visokemu moškemu.
»Opravke sem imela.« mu je redkobesedno odgovorila ter še naprej strmela v nočno nebo.
»Kakšne opravke?« je vrtal naprej ter se premaknil v notranjost sobe.
»Se te ne tiče, zdaj pa pojdi ven, Zadeti*.« mu je z jezo v glasu poizkusila dopovedati, ter se obrnila, da ga je gledala v oči. Iz njenih črnih oči so švigale strele in njene ustnice so bile stisnjene v tanko črto, ko ga je jezno gledala.
»Saj že grem, ne se razburjati.« pomežiknil ji je, ter se odpravil po hodniku navzdol, in opazila je, da je zavil v sobo od ženske, ki je bila del njihove temačne tolpe. »Nisem edina, ki jo je zadela ljubezen…« je pomislila ter zlezla v mehko posteljo, prekrito z belim pregrinjalom. »Kdo bi si mislil, da bom ljubila osebo, ki sem jo sovražila?« se je posmehnila ter se čez trenutek za tem potopila v sanje z mislijo na Jakea.
»Black man te čaka.« jo je prebudil znan ženski glas. Njene suhe a močne roke so jo zagrabile za zapestja ter jo potegnile po konci, da se ji je zvrtelo od nenadnega premika. »Vem. Samo po stvari skočim in mu predam.« je siknila ter se rešila trdega prijema. »Ni šans, najprej jutranji trening.« ji je odvrnila njena skrbnica, ki jo je imela že v primežu od kar je pri devetih letih prišla sem in jo pripravljala na različne misije. Potisnila jo je na tla ter brez opozorila začela šteti. »Ena, hitreje, dva, tri…« ji je grobo prigovarjala ko je Jess delala sklece ter v mišicah po približno 50ih ponovitvah čutila pekočo bolečino. Ženska jo je zagrabila za ovratnik bele spalne srajce ter jo potisnila do stene nad katero je visela vesa, na kateri se je vsako jutro dvignila vsaj tridesetkrat, če je bila ona dobre volje.
Ko je opravila jutranji trening je iz črnega nahrbtnika potegnila dragoceno robo, ter spretno kot mačka splezala na drevo, ki je veje spuščalo v pusto sobo. Njen rdeč motor se je kopal v jutranjih žarkih, ko je na usnjenem sedežu zagledala na hitro nakracano sporočilo.
Danes zvečer na istem mestu? Čakal bom.
J <3
Nasmehnila se je že ob misli, da je mislil nanjo ter se srečna odpeljala do zgradbe, ki je stala nekaj milj stran.
»Tu sem.« je rekla v domofon, ki je stal na napol podrtem zidu. Živčno a hladno se je prestopala na mestu med tem, ko je čakala na skriven znak, da lahko vstopi.
Po nekaj stresnih minutah se je znašla v zatohli notranjosti bunkerja. Kot po navadi je robo nesla v tretjo sobo zgoraj ter se med kratkim »sprehodom« ozirala samo in izključno naprej. Ne smejo je zmesti jezni pogledi kolegov, ki so ji še pred časom grozili s smrtjo. Pred incidentom.
***
Oprostite, ker že toliko časa ni bilo novega dela....heh kinda sem imela VELIKO dela. Ampak zdaj je tu!
Uživajte na polno!
Objem,
I love book :two_hearts::wink:
***
Približno ob enih zjutraj se je vrnila v bazo. Splazila se je po hodnikih, ki so ležali v temi ter stopila do lesenega ozkega stopnišča, ki je vodil do revno opremljene sobe, ki si jo je lastila. V kotu je stala stara obrabljena postelja, stene so bile oblepljene z zdaj že okrušenimi ter uničenimi tapetami. Po sobi je bilo razstavljeno še nekaj starega lesenega pohištva, a bilo je vsaj njeno. Jess je bila ena izmed redkih, ki je imela svojo sobo, in to je cenila. Raje sama v revnem kot z odraslimi ogabnimi moškimi v večjem in morda za kanček bolj razkošnem.
»Kje si bila do zdaj, vrniti bi se morala že ob desetih.« jo je brez opozorila presenetil globok glas, ki je pripadal visokemu moškemu.
»Opravke sem imela.« mu je redkobesedno odgovorila ter še naprej strmela v nočno nebo.
»Kakšne opravke?« je vrtal naprej ter se premaknil v notranjost sobe.
»Se te ne tiče, zdaj pa pojdi ven, Zadeti*.« mu je z jezo v glasu poizkusila dopovedati, ter se obrnila, da ga je gledala v oči. Iz njenih črnih oči so švigale strele in njene ustnice so bile stisnjene v tanko črto, ko ga je jezno gledala.
»Saj že grem, ne se razburjati.« pomežiknil ji je, ter se odpravil po hodniku navzdol, in opazila je, da je zavil v sobo od ženske, ki je bila del njihove temačne tolpe. »Nisem edina, ki jo je zadela ljubezen…« je pomislila ter zlezla v mehko posteljo, prekrito z belim pregrinjalom. »Kdo bi si mislil, da bom ljubila osebo, ki sem jo sovražila?« se je posmehnila ter se čez trenutek za tem potopila v sanje z mislijo na Jakea.
»Black man te čaka.« jo je prebudil znan ženski glas. Njene suhe a močne roke so jo zagrabile za zapestja ter jo potegnile po konci, da se ji je zvrtelo od nenadnega premika. »Vem. Samo po stvari skočim in mu predam.« je siknila ter se rešila trdega prijema. »Ni šans, najprej jutranji trening.« ji je odvrnila njena skrbnica, ki jo je imela že v primežu od kar je pri devetih letih prišla sem in jo pripravljala na različne misije. Potisnila jo je na tla ter brez opozorila začela šteti. »Ena, hitreje, dva, tri…« ji je grobo prigovarjala ko je Jess delala sklece ter v mišicah po približno 50ih ponovitvah čutila pekočo bolečino. Ženska jo je zagrabila za ovratnik bele spalne srajce ter jo potisnila do stene nad katero je visela vesa, na kateri se je vsako jutro dvignila vsaj tridesetkrat, če je bila ona dobre volje.
Ko je opravila jutranji trening je iz črnega nahrbtnika potegnila dragoceno robo, ter spretno kot mačka splezala na drevo, ki je veje spuščalo v pusto sobo. Njen rdeč motor se je kopal v jutranjih žarkih, ko je na usnjenem sedežu zagledala na hitro nakracano sporočilo.
Danes zvečer na istem mestu? Čakal bom.
J <3
Nasmehnila se je že ob misli, da je mislil nanjo ter se srečna odpeljala do zgradbe, ki je stala nekaj milj stran.
»Tu sem.« je rekla v domofon, ki je stal na napol podrtem zidu. Živčno a hladno se je prestopala na mestu med tem, ko je čakala na skriven znak, da lahko vstopi.
Po nekaj stresnih minutah se je znašla v zatohli notranjosti bunkerja. Kot po navadi je robo nesla v tretjo sobo zgoraj ter se med kratkim »sprehodom« ozirala samo in izključno naprej. Ne smejo je zmesti jezni pogledi kolegov, ki so ji še pred časom grozili s smrtjo. Pred incidentom.
***
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wawwww!! Super jee!! Sučno!
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::two_hearts:
Komi čakm nov del!!
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::two_hearts:
Komi čakm nov del!!
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
