Sprehajala sem se po hodniku in od časa do časa pogledala skozi debelo steklo. V kletkah ni bilo razen vode, hrane in bitja ničesar.
Ob tem lahko pomisliš le na zapor, ki mu pravijo drugače. Pogledala sem v oči, v katerih je umrlo upanje in prebrala tablico. Kot na mnogih drugih, piše ime v latinščini in nekaj o življenju teh bitij. Pozornejši le redko opazijo, da v neopaznih črkah na vseh tablicah piše: Primerek je bil vzgojen v ...živalskem vrtu.
Nenadoma se je po zgradbi zaslišalo zvonenje in (izjemno živčen) glas je spregovoril:" Vse obiskovalce prosimo, naj se zaradi osebne varnosti umaknejo s poti in se ne premikajo. Razlog je pobeg velikega plenilca. Vse obiskovalce prosimo..." O mojbog!
Šele zdaj se zavem, da sem se ločila od skupine in da jih ne vidim nikjer! Med tekom razmišljam. Plenilec! Lev, tiger, piton? Karkoli... Izza vogala zaslišim živčno vpitje gospe Barbecue in histerično cviljenje sošolk. Zavijem proti glasovom. In obstanem.

Vidim Barbecueovo, kako si z dlanmi pokriva usta. Pa Ruthen in njene prijateljice. Ampak te se stiskajo ob steno. Jaz pa strmim v par rumenih oči, ki pripadajo velikemu plenilcu, ki ni ne ne lev, tiger piton. Ta zver ni preveč poznana, čeprav lahko ugrizne močneje od leva. Njegovo telo je bolj čokato kot telesa drugih velikih mačk. Nima pik kot gepard, črt kot tiger ali grive kot lev.
Opazim, da njegove oči niso kot oči drugih bitij. Tedaj se spomnim, da je nekdo omenil, da je ta žival edina, ki se ni skotila tu, temveč so jo pripeljali iz oddaljenega Argentinskega pragozda. Toda to je edino, kar lahko vidim in pomislim, ker v naslednjem trenutku zver skoči name in me podre na tla. Moja glava in torba trdo udarita ob hladen beton. Žival z eno od krempljastih tac pristane na moji desni podlahti in prežame me bolečina, ko močni kremplji pretrgajo sivi suknjič uniforme internata in me močno opraskajo. Čutim, da začnem krvaveti in solze mi pritečejo iz oči, toda bitje takrat bliskovito oddrvi naprej po hodniku.
Slišim vpitje in topot korakov, skozi meglo vidim postave, ki tečejo k meni. Ne da bi želela,se mi pred očmi zamegli in izgubim zavest.



::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Hy!
Začela sem pisat zgodbo, drugačno od prejšnje. Upam, da vam bo všeč, ker bom vanjo vpletla pomembno sporočilo.
Mogoče veš, katera žival je napadla glavno junakinjo?

Srečno novo leto,
Čupa, 12