Heeej!
Jaz sem ravno prišla z morja!
Res oprostite. Pisala sem nove dele, ampak se hudiči niso hoteli naložit :angry::angry::angry::angry::angry::angry::rage::rage::rage::rage::rage::rage:
Zato bom morala zdaj vse od začetka. Upam da veste, da mi je zelo žal.
Upam da vam bo nov del všeč.
Lp,
Super sister :sparkling_heart:
~~~~~~~~~~~~~~~~
Grace je kanu vlekla tik ob obali, sama pa pazila, da ji ni zdrsnilo na spolzkih skalah.
"No, no," je ponosno rekel oče. "Pa ti je le uspelo!"
Grace je samo prhnila.
"Saj nisem dobila nobene pomoči," si je mislila.
"In kaj zdaj?" je potem na glas vprašala rdečelaska.
"Malo drži vrv, da se bom sam pov-" je dejal oče, a stavka ni uspel povedati dokonca, saj ga je hčerka glasno prekinila.
"KAJ PA JAZ?! VEDNO MORAŠ ITI *i*TI SAM*i* IN TO PRVI! TUDI JAZ ŽELIM IMETI TO ČAST!" so njene besede odmevale po votlini.
"Utihni!" je pretreseno rekel gospod O'Malley. "Najprej grem jaz, da boš ti, mlada dama, sploh lahko prišla gor!"
Grace je ob tem ke utihnila. Ponižno je skolonla glavo, ter dejala:
"Ja, oče."
Tako je oče splezal v jadrnico, ter potem Grace podal roko. Ta je z nekaj napori le prišla vanjo.
"Tako. Zdaj greva z jadrnico domov," je ukazal g. O'Malley.
"Zakaj pa ne na plovbo?" je takoj vprašala Grace, a besede je hitro obžalovala. Oče je vedno postal nekoliko razdražene volje ob takih vprašanjih, zato mu njene besede niso bile preveč všeč. Strogo je premeril Grace, a potem nadeljeval:
"Plula bova čisto ob obali. Vidiš to luknjo? Ob primerih skrajne nuje, na primer, če naju napadejo sovražniki, splezaj skozi luknjo v podpalubje. Tam počakaj, dokler te ne pridem iskat. Sicer pa se po mojih izračunih to nebi smelo zgoditi, saj pirati ne smejo napadati v krogu 100 tih metrov obale."
Ker se Grace ni želela spuščati v še en prepir, je le prikimala. Ampak takoj si je prisegla, da bo očeta poskusila čim prej prepričati, da jo vzame na plovbo… Na *i*resno*i* plovbo. Tako, kjer bodo pirati napadali in se ruvali za zaklad.
Grace jim oče je iz podpalubja izbrskal veslo, ter ju skozi ustje jame spravil na zrak. Grace se je zazrla v nebo. Na njem so se risali temni oblaki, in očitno je bilo, da bo začelo dezevati. Tudi temperatura se je spustila, da se ji je po koži pognala kurja polt. Veter se ji je zaganjal v obraz, da so jo oči neprijetno pekle.
"Oče?"
"Mm?"
"Grem lahko v podpalubje? Tu je zelo mrzlo."
Oče se ji je nasmehnil.
"Pojdi. A svarim te, težko se boš udobno namestila. Ampak poslušaj: si nisi od nekdaj želela videti, kako plujem?"
"Saj res!" se je Grace šele takrat spomnila, kaj je njena življenjska želja. Kako je lahko to pozabila?! Verjetno so ji misli odtavale v votlino iz katere je privlekla jadrnico, in je zato menila, da bo doživela še veliko takih dogodivščin… A na to naj kar pozabi! Oče jo bo odtlej sigurno le še bolj čuval pri hiši…
Jadra so se razpela, in po morju sta se pognala hitreje, kot je Grace sprva pričakovala. A na to je v tistem hipu pozabila. V plovbi je začela neizmerno uživati, zato je želela še več. Splezala je na jambor, ter še zavrtela. Od zgoraj je bil pogled na razburkano morje naravnost čudovit. V daljavi je videla, kako skačejo delfini, ter se igrajo svoje igrice. Sonce je že zahajalo, a se ga ni videlo prav dosti. Oblaki so bili skoraj črni.
"Oči! Delfini!" je Grace opozorila očeta.
"Vem. Vsak dan se takole igrajo! Kadar je sonce, je pogled nanje še lepši…"
Nekaj časa sta plula, Grace pa se je medtem zabavala na vrhu jambora. A tam ji mogla uživati dolgo. Kmalu ju je zajel močan dež, in po nebu se je razleglo gromko grmenje. V daljavi se je videlo, kako bliska jo strele, in očitno je bilo, da se nevihta prav nevarno bliža. Strele so po nekaj časa začele udarjati zelo blizu jadrnice, zato se je Grace hitro pognala proti lesenemu podu jadrnice. Slišala je namreč, da v nevihti ni pametno stati na vrhu jamborja.
In to je bilo še kako prav.
Grozljivo se je zabliskalo, hip zatem počilo, električna svetloba pa je zaslepi la Gracejin pogled.
~~~~~~~~~~~~~~~