Hejla, res se opravičujem, ker nisem objavila novega dela cel mesec, toda imela sem ogromno dela in mi ni zneslo, zato sem si rekla, da bom z novim letom začela objavljati in tako sem se včeraj spet spravila pisati. Iskreno upam, da boste uživali v novem delu in zelo bi si želela čisto iskrenih komentarjev, ker sem videla objavo od Randomly girl na forumu in se strinjam. Bi pa rada iskreno vedela ali sem jaz ena od tistih, ki v resnici ne znajo pisati. Skratka, uživajte, lajkajte in komentirajte.


Zjutraj jo je, kot vedno, zbudila prva jutranja izmena straže. Po navadi je še nekaj časa poležavala na postelji ter se nato zvlekla iz postelje zapret okno, danes pa je poslušala. Straža je verjetno brusila meče, saj je bilo slišati zvok udarjanja ob pilo. Potem je zvok za trenutek utihnil, kmalu pa ga je nadomestil zvok žvenketa orožja, ko so spretni vilini pilili svoje sposobnosti. Njihova poglavitvena naloga je bila sicer stražiti, ampak na Moreno že od vojne na Snežni planoti ni pretila nobena nevarnost. In vojna se je odvila pred tristo petnajstimi leti. Tako so vilini straže izrabljali za trening bojevanja.

Nekdo je tisti trenutek potrkal na vrata in brez dovoljenja za vstop stopil skozi vrata. Pred njo se je prikazal vilinski bojevnik. Natančneje, se je pokazal njen prijatelj Revyn. To, da vstopata v sobe drug drugega jima je bilo že v navadi in nikoli nista trkala. Razen, če je iz druge strani slišal nekaj podobnega kot je ‘počakaj da se preoblečem’ ali pa samo ‘ne vstopaj’, kar je Aien pogosto zakričala preden si je spela lase in zapasala meč.
“Kaj počneš tukaj? Nisi na straži?” je rekla ne, da bi ga pogledala. Gledala se je v ogledalo in nanašala maskaro na trepalnice.

“Prišel sem sporočit pomembno novico,” je ponosno povedal in si šel z roko skozi krajše pristrižene oranžne lase.

“Kaj je spet?” hudomušno je zavila z očmi. “So te povišali v poveljnika, ker si ujel podgano, ki se je skušala pretihotapiti v mesto?”

Revyn se je namrščil. “Ne, nekaj drugega je.”

“Potem pa povej že enkrat, ker bom sicer vsem v utrdbi povedala, da so te degradirali, ker nisi ujel podgane,” je rekla in zafrfotala s sveže namazanimi trepalnicami.

“Zakaj pa zdaj obratno?” Se je pritožil vendar nadaljeval, “in hotel sem ti povedati, da me poveljnik Varog pošilja na teren.” Samozavestno se je nasmehnil.

Zdaj se je ona namrščila. “Kam pa? In samo, da veš, tej podgani ki jo kličete Varog nič ne zaupam.”

“Poveljnik Varog,” jo je popravil. “Poslal me je, da v Renielle kot sel prenesem pismo nekemu lordu Gethrodu.” Pokazal je na list papirja zvitega v tulec in zapečatenega s turkiznim voskom in žigom Morene. Pospravljenega je imel varno v usnjeni torbi, ki je še ni videla.

“Varog mi jo je dal,” pokazal je na torbo,”ker se mu je zdela moja preveč uničena ter, naj citiram ‘tako pomembno spročilo se ne sme izgubiti zaradi moje malomarnosti’,” Aien se je glasno zasmejala, ko je oponašal poveljnikov razkav glas.

“Kako dolgo te ne bo?” je vprašala in nasmeh ji je izginil iz obraza.

“Renielle se nahaja okoli teden ježe stran, če upoštevamo premore za prenočitve. Vrnil se bom čez okoli dva tedna,” je pojasnil in si prislužil nejevoljen pogled. Aien ni marala, ko je odhajal. Večkrat ga ni bilo tudi po več kot en mesec in njej to ni ustrezalo saj je bila brez družbe. Nekajkrat je že zaprosila, če gre lahko z njim, vendar so jo vedno zavrnili, ker še ni opravila obreda. Žalostno je zavzdihnila.

“Potem boš pa zamudil moj obred,” Revyn je presenečeno pogledal, zato je pojasnila. “Titania me je včeraj zvečer poklicala in mi sporočila novico,” rahlo si je dovolila nasmehniti.

“Škoda,” je še rekel in presenetil jo je njegov redkobesedni odgovor. Potem se je odpravil k vratom in se poslovil. Za trenutek se je še obotavljal kot, da bo nekaj še rekel, vendar si je očitno premislil in odkorakal.