Jon se je nagibal skozi okno, da bi vdihnil čim več svežega zraka, namesto tistega znotraj stanovanja, polnega dima in smrada po cigari, ki so jo kadili Tobias in njegovi prijatelji za poker. Tobias je zmagoval, zato je imel cigaro najdlje, namreč, bila je samo ena, ki so si jo podajali v krogu. Imel je velik nasmešek na obrazu, polnem nadutosti ter radosti, ki prideta ob prepričanju zmage. Vedno je stavil na veliko, ter pogosto tudi zmagal, čeprav z slabšimi kartami. Poker je namreč igra laži in tisti, ki najbolje laže, oskubi konkurenco. »Višam za petdeset.«, je rekel Tobias ravnodušno.
»Enačim.«, so monotono rekli vsi razen Juna, ki je sedel nasproti Tobiasa. Imel je najmanjši kup žetonov oziroma le nesrečo, kakor je sam dejal. Njegov pomislek ni šel neopažen in tako so bile vse oči uprte vanj, saj bi moral staviti skoraj polovico vsega kar je imel, da bi izenačil. Oklevanje je vzbudilo nekaj posmeha, dokler se ta ni spremenil v kupico namigov iz vseh smeri, nekaj resnih, a veliko sarkastičnih. Nekdo je rekel: »Višaj«, in kmalu so to vpili vsi sedeči. Jun se je nasmehnil ter si vzel trenutek. Napetost je zapolnila ozračje nekako tako kot dim is cigare, a nato je dvignil prst ter dejal: »Vse not«, in veselje je zašumelo skozi sobo. Trepljali so ga in mu vzklikali, namreč, vsi so vedeli da te runde ne bo zmagal, vendar raje, kot da bi se oklepal zadnjih nekaj žetonov, jih je vse vrgel na sredino mize ter s tem dal igri nov zagon. Celo Jon se je obrnil in svoj pogled raje kot na blatno cesto usmeril v majhno mizo posuto z žetoni, narejenimi iz lesa, raje kot kovine kot v kazinojih. Vsaka vrsta lesa je imela svojo vrednost glede na trdoto, oljke najvrednejše, vse do smreke, najmehkejšega lesa. Tako ni bilo treba žetonov posebej obdelovati, brusiti, lakirati ali kaj podobnega. Jonov pogled se je srečal z Junovim. Poskusil se mu je nasmehniti s kislim obrazom, a obadva sta vedela da ne bo nič iz tega. Jon mu je vrnil iskren nasmeh. Občudoval je moža za kar je storil čeprav je bil z v zgodnjih dvajsetih le nekaj let starejši. A leto na Severu sta dve leti na jugu, je rad govoril, in res, odkar je Jon živel tukaj ga je na ta kraj prikovala kupica spominov, najzgodnejši je bil samo potovanje sem, ko je dezertiral iz Imperialne Armade.
Igra se je nadaljevala, saj so bile na trenutek stave na mizi le tri karte od petih. Prvi dve sta bili pikova trojka in karova šestica, nič kaj prida, nato je padla srčeva sedmica ter srčev in karov as. Medtem časom so vsi le mrko gledali v svoje karte, le Jun in Tobias sta se gledala v oči brez prestanka brez mežika. Jon ju je gledal krati ponosen na veščine svojega očeta v tej igri, vendar si ni mogle pomagati, da ne bi navijal za Juna. Vsi so vedno stavili na tistega z največjim kupom a v tem primeru je šlo za nekakšen boj med velikim in pametnim ter pogumnim in srčnim in vsi so potihem upali, da bo slednji zmagal. Nato so vsi položili karte na mizo a nihče ni imel nič kaj prida samo nekaj parov, le Tobias in Jun sta še vedno skrivala svoje karte.
»Ti daj prvi.«, je rekel Jun
»Počaščen bom če boš ti prvi, moj gost.«
»Vztrajam.«
»Vztrajam.«
Jun je popustil ter položil karte. Imel je osmico, ki mu ni pomagala, vendar je bila druga karta pikov as in to je bil Three of a kind. Na njegovem obrazu se je zarisal širok nasmešek, ki pa je bil zategnjen na koncih ob pričakovanju Tobiasove roke. A ta se ni premaknila. »Oče!«, je nervozno zaklical Jon, nestrpen od pričakovan. Poker ga ni nikoli zanimal, a ta igra mu se mu je zatisnila v spomin. Nato pa je spregovoril Laniss: »Tobias, dovolj smo čakali in mislim da govorim v imenu vseh ko rečem - Razkrij karte.« Laniss je bil Tobiasov prijatelj že iz prej, iz juga, morda otroštva, za razliko od vseh ostalih ki so zdaj sedeli za mizo. Vsi so bili ljudje ki so prišli na Sever približno ob istem času kot Jon in so zato imeli marsikaj skupnega poleg kraja rojstva. Večina so bili vojaki, dezerterji pobegli po bitki pri Padlem, otoku na Južnem morju. Šlo je za zadnji otok v lasti družine Wert, ki je vodila vojno na vodah ki so povezovale Novo in Staro celino.
Tobias je zavzdihnil ter položil karti, dve trojki, tudi Three of a Kind, a nižje vrednosti. Za trenutek je bilo vse tiho ravno dovolj da so vsi videli karte, na to pa se je oglasil Lanissov glas, napolnjen z veseljem: »Srečo imaš, mlad fant, vendar ti privoščim. Ampak sreča je bila nenazadnje. Sicer pa, poker je igra velikih tveganj in visokih stav.« Jun je ponosno pokazal na kup žetonov z obema rokama, vrednoti skoraj treh oljk: »In velikih zaslužkov.«
»In velikih jajc!«, je glasno rekel Tobias, ki ga poraz ni preveč težil in vsi so se zasmejali, celo Jon, ki se ni pogosto smejal odkar je živel tukaj.
Začeli so z novo rundo, ko je zapihal veter in Jon se je odpravil nazaj proti oknu na katerem je slonel že celo popoldne. Razmišljal je o tem kaj bi lahko storil bolje kot poveljnik tiste ga dne ko je padla Imperialna Armada. To ni bilo dolgo nazaj, niti pol leta in vsakič ko se je vzrl na ulico je lahko na nekakšen način videl posledice svoje odločitve.
»Enačim.«, so monotono rekli vsi razen Juna, ki je sedel nasproti Tobiasa. Imel je najmanjši kup žetonov oziroma le nesrečo, kakor je sam dejal. Njegov pomislek ni šel neopažen in tako so bile vse oči uprte vanj, saj bi moral staviti skoraj polovico vsega kar je imel, da bi izenačil. Oklevanje je vzbudilo nekaj posmeha, dokler se ta ni spremenil v kupico namigov iz vseh smeri, nekaj resnih, a veliko sarkastičnih. Nekdo je rekel: »Višaj«, in kmalu so to vpili vsi sedeči. Jun se je nasmehnil ter si vzel trenutek. Napetost je zapolnila ozračje nekako tako kot dim is cigare, a nato je dvignil prst ter dejal: »Vse not«, in veselje je zašumelo skozi sobo. Trepljali so ga in mu vzklikali, namreč, vsi so vedeli da te runde ne bo zmagal, vendar raje, kot da bi se oklepal zadnjih nekaj žetonov, jih je vse vrgel na sredino mize ter s tem dal igri nov zagon. Celo Jon se je obrnil in svoj pogled raje kot na blatno cesto usmeril v majhno mizo posuto z žetoni, narejenimi iz lesa, raje kot kovine kot v kazinojih. Vsaka vrsta lesa je imela svojo vrednost glede na trdoto, oljke najvrednejše, vse do smreke, najmehkejšega lesa. Tako ni bilo treba žetonov posebej obdelovati, brusiti, lakirati ali kaj podobnega. Jonov pogled se je srečal z Junovim. Poskusil se mu je nasmehniti s kislim obrazom, a obadva sta vedela da ne bo nič iz tega. Jon mu je vrnil iskren nasmeh. Občudoval je moža za kar je storil čeprav je bil z v zgodnjih dvajsetih le nekaj let starejši. A leto na Severu sta dve leti na jugu, je rad govoril, in res, odkar je Jon živel tukaj ga je na ta kraj prikovala kupica spominov, najzgodnejši je bil samo potovanje sem, ko je dezertiral iz Imperialne Armade.
Igra se je nadaljevala, saj so bile na trenutek stave na mizi le tri karte od petih. Prvi dve sta bili pikova trojka in karova šestica, nič kaj prida, nato je padla srčeva sedmica ter srčev in karov as. Medtem časom so vsi le mrko gledali v svoje karte, le Jun in Tobias sta se gledala v oči brez prestanka brez mežika. Jon ju je gledal krati ponosen na veščine svojega očeta v tej igri, vendar si ni mogle pomagati, da ne bi navijal za Juna. Vsi so vedno stavili na tistega z največjim kupom a v tem primeru je šlo za nekakšen boj med velikim in pametnim ter pogumnim in srčnim in vsi so potihem upali, da bo slednji zmagal. Nato so vsi položili karte na mizo a nihče ni imel nič kaj prida samo nekaj parov, le Tobias in Jun sta še vedno skrivala svoje karte.
»Ti daj prvi.«, je rekel Jun
»Počaščen bom če boš ti prvi, moj gost.«
»Vztrajam.«
»Vztrajam.«
Jun je popustil ter položil karte. Imel je osmico, ki mu ni pomagala, vendar je bila druga karta pikov as in to je bil Three of a kind. Na njegovem obrazu se je zarisal širok nasmešek, ki pa je bil zategnjen na koncih ob pričakovanju Tobiasove roke. A ta se ni premaknila. »Oče!«, je nervozno zaklical Jon, nestrpen od pričakovan. Poker ga ni nikoli zanimal, a ta igra mu se mu je zatisnila v spomin. Nato pa je spregovoril Laniss: »Tobias, dovolj smo čakali in mislim da govorim v imenu vseh ko rečem - Razkrij karte.« Laniss je bil Tobiasov prijatelj že iz prej, iz juga, morda otroštva, za razliko od vseh ostalih ki so zdaj sedeli za mizo. Vsi so bili ljudje ki so prišli na Sever približno ob istem času kot Jon in so zato imeli marsikaj skupnega poleg kraja rojstva. Večina so bili vojaki, dezerterji pobegli po bitki pri Padlem, otoku na Južnem morju. Šlo je za zadnji otok v lasti družine Wert, ki je vodila vojno na vodah ki so povezovale Novo in Staro celino.
Tobias je zavzdihnil ter položil karti, dve trojki, tudi Three of a Kind, a nižje vrednosti. Za trenutek je bilo vse tiho ravno dovolj da so vsi videli karte, na to pa se je oglasil Lanissov glas, napolnjen z veseljem: »Srečo imaš, mlad fant, vendar ti privoščim. Ampak sreča je bila nenazadnje. Sicer pa, poker je igra velikih tveganj in visokih stav.« Jun je ponosno pokazal na kup žetonov z obema rokama, vrednoti skoraj treh oljk: »In velikih zaslužkov.«
»In velikih jajc!«, je glasno rekel Tobias, ki ga poraz ni preveč težil in vsi so se zasmejali, celo Jon, ki se ni pogosto smejal odkar je živel tukaj.
Začeli so z novo rundo, ko je zapihal veter in Jon se je odpravil nazaj proti oknu na katerem je slonel že celo popoldne. Razmišljal je o tem kaj bi lahko storil bolje kot poveljnik tiste ga dne ko je padla Imperialna Armada. To ni bilo dolgo nazaj, niti pol leta in vsakič ko se je vzrl na ulico je lahko na nekakšen način videl posledice svoje odločitve.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw. Zelo izvirno! Všeč mi je kako opisuješ! Si enkraten pisatelj:heart_eyes:.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow:scream_cat:
Res imaš velik dar in talent za pisanje zgodb:heartbeat::ok_hand_tone2:🤯:muscle:
Lmao Imao resno mislm:innocent::innocent::innocent:
Ful mi je všeč in ide gas do nouga dela:fingers_crossed_tone3::fingers_crossed_tone3::fingers_crossed_tone3:🤯🤯:heart::heart::heart::pray::pray::scream_cat::scream_cat::scream_cat::scream_cat::scream_cat:
Res imaš velik dar in talent za pisanje zgodb:heartbeat::ok_hand_tone2:🤯:muscle:
Lmao Imao resno mislm:innocent::innocent::innocent:
Ful mi je všeč in ide gas do nouga dela:fingers_crossed_tone3::fingers_crossed_tone3::fingers_crossed_tone3:🤯🤯:heart::heart::heart::pray::pray::scream_cat::scream_cat::scream_cat::scream_cat::scream_cat:
2
CK——
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow ... to je pa za v knjigo! Resno, najprej nisem mogla verjeti, da je tako dobro napisano. Res dobro opisuješ in si pri tem vzameš čas, ne hitiš. Vidi se, da si vložil veliko časa in truda. Prav tako se na temo o kateri pišeš (očitno) spoznaš. Tako igre pokra ne opisuješ, ''ker ga literarni liki pač igrajo in ga pač moraš opisat, tudi če nimaš p od pojma, kako se to igra'', ampak si se o njem pozanimal (ali si pa o njem že prej vse vedel). Komaj čakam naslednji del!
Aja, pa majhen nasvet: če še ne veš, kaj bi počel čez deset / petnajst let: POSTANI PISATELJ! (In nujno sporoči, kdaj izide tvoja knjiga / knjige, ker bi jo / jih res rada prebrala!)
Aja, pa majhen nasvet: če še ne veš, kaj bi počel čez deset / petnajst let: POSTANI PISATELJ! (In nujno sporoči, kdaj izide tvoja knjiga / knjige, ker bi jo / jih res rada prebrala!)
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ej, hvala vsem za podporo. Drugč se pa tole dogaja nekaj let pred prvim delom sam mi ne prekopiral vredi.
:)
:)
0
Moj odgovor:
Kokica🍿
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Voda v usesu
V pondelk sm si umivala glavo in ki je šla voda v uho. Zdaj mi že 5 dni sumi v usesu in na pop gluha sem na ta uho. Predvidevam da je voda se noter. Kaj naj?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
:ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost::ghost:woooooooooooooooooooooooooo