Južno morje, Padli, jesen, dvanajst let in mesec nazaj
Čas vojne za Novo celino

Večerni zrak je bil težak od pričakovan in bojazni prihodnega dne. Otok Padli je bil zadnji v vrsti Mostških otokov, ki so bili razpršeni po Južnem morju kot drobtine na pladnju, zato je bil velikega pomena za vse ki so hoteli kontrolirati pomorske trgovske poti med vojno. Iz iztega razloga je na njem taborilo skoraj šest tisoč vojakov, ki ga bi naj varovali skupaj z petdesetimi ladjami. Otok je bil na izven neosvojljiv, z plažami ki jo je omejevalo dvajset metrov pečine in skalnatimi čermi. Bila je govorica ki je krožila med mornarji. Če si dovolj dolgo strmel v vode si lahko opazil zlatnike na peščenem dnu ter zraven potopljene ladje polne ruma.
To je bil otok na katerem je Jon stal ter zrl v morje, preverjal če se kaj lesketa. Vedel je, kaj prinaša jutro, za razliko od večine zato je le stal obupujoč nad prihodnostjo. Njegov brat je bil poveljnik, zato je velikokrat vedel kaj več od večine in to mu je prišlo prav, vendar ne v tem primeru in takrat se je zavedel, zakaj povprečen vojak teh stvari ne izve.
V bistvu ni bilo še nič zagotovo, le negotovo. Vedel je da se bodo na obzorju vsak trenutek prikazali jambori ter zastave Federacije, zlate z črnim krogom v sredini, ki bi naj simbolizirale povezanost narodov Nove celine. Rogovi bodo zadoneli in sleherni vojak bo molil za lastno preživetje, medtem ko bodo topničarji vpili navodila poveljniki pa hrabrili svoje može z monologi o časti in dolžnosti do dežele in kralja, sam pa bo še kar mislil na očeta nazaj na celini ter svojega brata. Bil je vročekrven in Jon je slutil, da se bo boril v prvih vrstah, da dokaže in počasti svoje ime in ime družine, kot vitezi iz pravljic. Sam je bil drugačnega mnenja. Ne ga zanimalo v kakšni luči ga bodo pesmi opevale, njegove misli so bile na celini daleč stran od vojne in Imperialne armade, proti severu, kjer bi si lahko ustvaril ime v dvobojih, mogoče bi vzel učenca ali dva ter ga naučil plesa z mečem, a to so bile le njegove sanje, ki pa se mogoče nikoli ne bojo uresničile odvisno od poteka nocojšnje bitke. Zavzdihnil je ter prijel svojo sulico, ki jo je poprej zapičil v tla. Bila je težka, a to mu je bilo po drugi strani tudi všeč, saj je s težo prišel občutek zanesljivosti. Njegova bodalo ki mu ga je podaril oče ko je šel v vojsko je počivalo na skali ki mu je merila do ramen, poleg nje pa še neodprta steklenica vina, ki bi jo naj odprl po zmagi na bojišču ter jo delil z tovariši. Vsi bi se smejali in si pripovedovali zgodbe o lastni hrabrosti in izjemnem delu, ki so ga opravili. Honhot, eden izmed Jonovih maloštevilnih prijateljev na tem otoku, na primer, bi s steklenico v eni roki ter mečem v drugi stoječ na mizi z nasmehom na obrazu vzklikal sam sebi ter pripovedoval kako je z enim zamahom rezila obglavil tri vojake in ko bi jim glave padle na tla bi posnemal njihove obraze pred vsemi. Ob tej misli Jon ni mogel premagati želje po nasmehu.
Takrat je zaslišal korake za sabo, težke od premočenih škornjev. Obrnil se je ter zagledal vojaka oblečenega za boj, kot da se bo ta zgodil čez minuto.
»Jon Viret?«, je zaklical brez posebnega tona v glasu.
»Tukaj si da zamenjaš mene na straži, mar ne?«, rekoč, medtem ko je pobral sulico z eno roko ter drugo vino. »No, ne bom ti stal na poti«, smejoč se mu, ter dodal: »Hej, uživaj v razgledu.«. Jon je že stopil mimo njega proti kampu, ko je možak pred njega postavil svojo sulico ter jo zapičil v tla pred njegovimi nogami. Počasi ga je pogledal ne vedoč kaj se dogaja. Vojak je le stal tam kot kip ter ga nemo gledal. Jon je bil nižji od njega in še brez oklepa, možak pa ga je imel, a sledni ni imel meča, le sulico ki je bila v boju od blizu neuporabna, ter usnjeno torbo ki mu je visela čez ramo. En udarec iz železne rokavice bi mu lahko zlomil čeljust ter izbil nekaj zob, čeprav ni vedel zakaj bi ga sploh kdo hotel napasti. Steklenico je vrgel na tla skupaj z sulico ter se zasukal proti možaku, tako da je videl njegov meč in roko ki je počivala na njem. Nagnil se je bliže k njegovemu obrazu, ki ga je pokrivala čelada tako da je videl le oči ki so ga brezizrazno gledale skozi tanko režo. Tako sta stala, prežeč na vsakega vdih z očmi, katerih pogledov se niso hoteli zlomiti.
»Tukaj sem da vzamem vašo stražo gospod,…«
»Potem pa jo vzemi!«
»…vendar imam sporočilo višjega poveljnika, gospod.« Jon je še kar stal z obrazom tik pred vojakovim dokler ni sledni naredil koraka nazaj. Odprl je torbo, ki mu je visela z ramena ter iz nje je potegnil pismo, na katero je bilo v vosek natisnjeno znamenje Imperialne armade – zmaj ki bljuva plamen v nebo. Vojak je stegnil roko a Jon ni ni vzel pisma, le gledal je zdaj pismo zdaj vojaka in spet pismo. Ni razumel. Možje kot je on niso direktno komunicirali z poveljniki, kaj šele dobili pisem od njih. Razmišljal je kaj si o njem misli možak nasproti njega, a ni mogel videti obraza zaradi čelade, tako da je lahko le ugibal. Vzel je pismo ter ga potisnil v žep v svojih hlačah. Ni bil oblečen v oklep, celo tuniko je snel, tako da je nosil le majico tako tanko da se je videlo skozi, ter stare hlače ki so mu bile malo prevelike ter škornje v katerih je spal ter delal. Bilo je vroče čeprav je bila že jesen in vojak v celem oklepu se je nemara topil od vročine ter bil nenehno žejen.
Možak je potegnil sulico nazaj k sebi ter odkorakal bližje pečini ter sedel tako, da so mu noge bingljale čez rob, Jon pa ga je le gledal, ko je tudi sam odšel vse dlje od mesta srečanja.
Pot do kampa, kjer je bil njegov šotor, je bila blatna ter polna luž, nastalih po enih od neviht, ki so zasuvale otok brez prestanka, ob njej pa je poganjalo še zadnje cvetje pred zimo. Za sabo je videl svoje stopinje ter stopinje nešteto drugih, ki so se sprehajali po otoku med dolžnostjo ali v prostem času. Kamp je spominjal na manjše mesto po številu prebivalcev, a tudi ozračje je bilo takšno. Morda so bili vsi vojaki, a nekdo mora kuhati in nekdo mora uloviti nekaj, kar se da skuhati, nekdo čistiti in vedno se najde nekdo ki je pripravljen zabavati množice, če pa bi bili na celini bi mrgolelo žena, ki bi ponujali tudi privatno zabavo, in tako so bile ''ulice'' kampa polne ljudi ki so hiteli po opravkih. Poleg Jona je bilo še veliko drugih stražarjev, ki se jim je končala izmena točno opoldne. Hodili so počasi utrujeni od dvanajst urnega oprezanja za ladjevjem, ki morda pripluje jutri, pojutrišnjem, čez teden ali mesec. Jon je zdaj imel dvanajst ur časa da se odpočije preden ga bo dolžnost spet klicala. Takrat bo imel dovolj časa da se smili samemu sebi, zdaj si je želel le mrzle postelje, a njegove misli so spet in spet potovale nazaj k pismu.