Na hladno zimsko noč se ljudje vedno zberejo ob peči, kjer si kratijo čas z zgodbami ali s petjem. Te zgodbe niso bile nikdar napisane, saj ljudje ne znajo pisati in brati; prenašajo se iz ust do ust, iz roda v rod. Sinovi in hčerke jih slišijo od očetov in mater, ti pa so jih slišali od njihovih staršev in starih staršev pred njimi, trda roka časa pa jih spremeni, včasih tudi do samega jedra.
»Izvlekel sem svoj meč Zlatorez, in magične rune zapisane po celi dolžine rezila so se zalesketale v mesečini«, je pripovedoval Tobias Viret, najstarejši mož v družini šestih, ki je živela v majhni trisobni hiši s tankimi stenami in streho, ki je puščala. Na njegovi levi je sedel njegov sin Logan, oče treh otrok, na njegovi desni gospodarica hiše Maria, povsod okoli njegovih nog pa vnuki, ki so nadobudno poslušali zgodbo.
»Nepridipravi so se spogledali ter jo ucvrli, težko vrečo srebrnikov pa pustili za sabo. Daj sem jo na konja, si snel...«. Starca je prekinil zvok razbitega okna ter žvenkajočega stekla. Nato pa piš vetra, hiter in hladen kot kača. Vsi so se še močneje stisnili skupaj pod debelo odejo, narejeno iz ovčje volne. Zima je bila prehladno obdobje, da bi vsak spal v svoji postelji, zato so se zbrali pred pečjo, zakurili s tem kar so imeli, včasih celo s starim pohištvom. Logan je pogledal Mario, na to pa še ostanek svoje družine, zavzdihnil, ter dejal: ”Okno se je razbilo,«, za trenutek je postal, »…mislim.« Otroci so ga pogledali zaskrbljeno čeprav niso vedeli zakaj točno. V bistvo tudi sam ni vedel kaj naj naredi. Maria ga je dregnila, da se je vstal. »Grem pogledat, prav? Čeprav… ”. Odrasli v sobi so se spogledali. Vedeli so da če se je okno res razbilo bodo morali počakati do jutra da se malo otopli, preden bojo lahko naredili kaj znatnega, vendar tega niso hoteli reči pred otroci. Že je naredil prvi korak, ko se je vstavil in obrnil.
»Če bom potreboval pomoč bom poklical, prav? Gledam vate, oče.«
Tobias ga je pogledal z utrujenim nasmehom na obrazu.
»Samo pojdi.« Bil je človek, ki bi še kralju vrgel novčnik. Nekoč ga je Maria zalotila, kako je pekel gos na njen rojstni dan rekoč: »Draga, odpočij si, bom jaz poskrbel za kuho ter postrežbo, ti le pojdi k otrokom.« Gos je bila ogabna, saj Tobias ni imel pojma o kuhi, ampak misel je bila tista, ki šteje.
Logan je sledil pišu iz jedilnice, kjer je bila peč, skozi spalnico, v kateri je spala cela družina, do kuhinje. Na tleh je videl razbito steklo, ki se je rahlo lesketalo v bledi svetlobi mesečine, na steni pa zevajočo luknjo, kjer je bilo prej okno. Tla v celotnem prostoru so že bila pokrita s tanko plastjo snega, ki je bilo skoraj nerazločljivo od stekla. Spreletel ga je srh ob misli, da bi kdo v družini zbolel zaradi mrazu. Doma ni so imeli nikakršnih zelišč, ki bi morda pomagala, zdravnik pa je bil drag in dan hoda stran. Za trenutek je postal ne vedoč kaj naj naredi, nato pa se je spomnil. Vzel je metlo, ki je visela na steni, ter začel pometati steklo s tal na krpo, ki je bežno spominjala na staro suknjo. Razmišljal je o tem, kako mu je bilo kot otroku, ko je na zimske noči tudi sam sedel z svojim bratom, ter poslušal pripovedke oživljenju Tobiasova očeta. Menda naj bi bil velik vitez svojega časa, rešil veliko princes in dam, ter ubil veliko zmajev. Na mesto oklepa iz kovine je nosil tuniko, v katero je prišil zmajeve luske. Tako naj bi se zaščitil še pred tako vročim ognjem, ki bi na mestu stalil najboljše oklepe. Takrat si je kot otrok zaželel postati vitez kot iz kakšne pravljice. Logan se je bridko nasmehnil ob tem spominu, saj doma niso imeli niti denarja za normalna oblačila, kaj šele tunike, meče in oklepe. Mraz ga je žrl kot vrane, se mu prikradel pod rokav, ter ga začel razžirati od znotraj, vendar je le stisnil zobe in poskusil to odmisliti. V daljavi je slišal tuljenje volka, verjetno samega, ločenega od tropa, novo padli sneg je zakril stopinje šap, veter pa razpihal vonj ostalih volkov in tako se je zver ločila od tropa in izgubila.
Tuljenje je postalo vse bolj otožno ter tiho, dokler se ni nenadoma ustavilo. Logan o tem ni preveč razmišljal; okoli hiše se je raztegoval velik in neprehoden gozd in kdo ve, kaj se zgodi osamljeni živali, ki ponoči tuli na pomoč. Tobiasov oče je govoril, da se v velikih in neraziskanih gozdovih lahko skriva marsikaj, a to so bile le pripovedke ki jih sleherni berač pozna. Nekaj kar se reče otrokom, da ne zahajajo kam daleč stran.
Prste na rokah je že imel čisto otopele, do takrat, ko je pospravil črepinje s tal, nato pa je s kotičkom očesa opazil majno senco, ki se je priplazila skozi vrata.
»Elton, kaj delaš tu?«
Bil je Elton, Jonov najstarejši sin.
»Bran mi ne da miru, dedek kašlja, mami pa mi noče povedati kaj se dogaja!«
»Vse boš izvedel jutri, tako kot vsi ostali, zdaj pa pojdi spat.«
»Ampak...!«
»Elton, pojdi spat!«, je rekel tokrat s skoraj kričečim glasom. Pogledal je svojega sina, ki se je tresel od mraza, na licu pa je imel zamrznjeno solzo. Videl je dečkove prestrašeni oči, ki niso vedele kaj se dogaja ter stopil k njemu ter ga objel.
»Si slišal tuljenje?«
Deček je prikimal, na pa se zazrl v razbito okno ter krpo in metlo. Logan je poljubil svojega sina na čelo ter mu šel z roko skozi nepočesane črne lase ter dejal: »Zjutraj boste ti in tvoja brata tole odnesli.«, ter pokazal na zavito krpo, ko ga je prekinilo glasno močno tuljenje nekje v bližini. Elton ga je pogledal s strahom v očeh, a njegov oče se mu je le pomirjajoče nasmehnil. »Pojdi spat, a boš?« Deček je prikimal ter odšel od koder je prišel, Logan pa se je naslonil na okno ter začutil hladen veter na obrazu. Samo želel si je, da bi kdaj to čutil sredi poletja. Živel je globoko v severu, kjer so bile zime mrzle in poletja vroča. Sem se je preselil po vojni za Novo celino, za čase množičnega preseljevanja, saj ljudje niso hoteli biti del vojne na jugu in južnem morju. Življenje tu je bilo precej bedno za povprečnega kmeta, slabe in nepredvidljive letine, veliko bolezni tako za živino kot za ljudi, veliko brezzakonskih mest, malo zdravnikov. A vse le ni bilo tako temačno. Tukaj je spoznal Mario, se zaljubil in poročil, ter dobil prvega otroka. Dahnil je v premražene roke ter potlačil dlani po rame in odšel nazaj k peči, v ženin objem.
Na Severu pa niso bile le samo razmere, ki so bile ekstremne, vendar tudi ljudje. Pokrajina je bila posejana z veliko številčnimi mesti, ki pa so bila vsaka svoja država z svojimi zakoni oziroma brez teh. Niso bile priznane v deželah juga ali kjer koli drugje na svetu, vendar so bile priznane med sabo in skoraj konstantno v boju z druga drugo. Vse to je bila posledica Veliko vojne malo več kot sto let nazaj, ko je Sever razklical samostojnost od ostale celina, ta pa je odgovorila z vojaškim napadom. Vendar nobena stran ni zmagala. Sever se je razdelil na vzhodnega, ki je bil pod kraljevino dinastije Boor, ter vzhodnega ki ga je kontrolirala družina Erik.
Tam je živel Jon in njegova družina zunaj mesta, saj so bila ta prenevarna za otroke. Ko se je preselil na Sever je sprva živel v mestu, Vantlini, skupaj z očetom. Preživljal se je z učenjem lokostrelstva, oče pa je učil v lokalni šoli, edino stvar, ki jo je kot starec poznal.