Jade je le strmela predse in čutila, kako se ji pretaka kri po telesu. Čutila je vsak utrip srca, ki je tekočino pognal znova, tako jo je bilo strah. Sama misel na volkodlaka jo je skorajda stresla, ko je sedela na stolu v profesoričini pisarni, ki jo je obdajal vonj po dišečem vosku in pergamentu. Trudila se je poslušati besede Mc'Huddre in Dumbledoreja, toda zdele so se oddaljene z odmevom, kajti Jade so pred očmi švigale le podobe velikih rumenih oči in čekanov.

"Jade, si v redu?" stresla se je in pogledala gor.
"Ja, saj poslušam," je zagotovila obema in se trudila bolj prisluhniti.
"Vokularna si," je medlo rekla profesorica, Jade pa je pogledala gor in vprašala: "Se opravičujem, toda kaj že to pomeni?"
Maginja je zavzdihnila: "Ravno sem ti razložila-"

"Biti vokular je dar in prekletstvo," je začel ravnatelj in Mc'Huddra ga je prebodla z očmi češ, verjetno se bo zdaj dekle počutilo bolje, Albus.
"Pomeni, da si imuna proti strupu volkodlakov in prav tako lahko preprečiš transformacijo enega s svojim dotikom. Tvoj dotik lahko pravtako zasčiti kogarkoli pred strupom. Zato bi te prosili, da-"

"P-pomagam volkodlaku?" je vprašala s tresočim glasom in premerila starca.
"Tako je."
"Jade, imaš vso pravico, da rečeš ne," se je k njej nagnila profesorica in jo pogledala z iskrenim sočutjem. Mlada čarovnica se niti spomnila, da bi Mc'Huddra katerega koli študenta poklicala z imenom. Jade se je bala kot še nikoli prej. Tudi če je odporna proti strupu, volkodlak bi jo lahko raztrgal, še preden bi se zavedla.

Toda po eni strani se ji je smilil. Ni bil zloben, zlo ga je samo napadlo. Jade je pomislila, kako se volkodlak počuti tako pokvarjeno kot ona in je v družbi prikazan pod skoraj enako lučjo, čeprav ni nič po njegovi krivdi.

Zajela je sapo in dahnila: "Prav, pomagala mu bom. Samo povedati mi morate, kako."
"Sem vedel, da lahko računam nate, Jade."

Nato se je vse v Jadini glavi odvilo prehitro, ko sta pričela z razlago, kako bo zdaj hodila k dodatnim uram obrambe pred mračnimi silami in urokov, da se bo naučila dovolj obrambnih in zdravilnih urokov, za vsak slučaj, če se kaj zalomi.

Po njunih navodilih naj bi Jade ob polni luni šla do skrivnega prehoda pod novo vrbo mesarico. Prehod naj bi vodil do mesta za transformacijo. Povedala sta ji, da naj se dečka samo dotakne in naj dotik ohrani vse dokler traja polna luna in bi moralo biti vse v najlepšem redu. Mlade čarovnice s tem nista najbolj pomirila, toda pretvarjala se je, da sta jo.

Ko je zapustila kabinet z urnikom vaj v rokah je začutila cmok v grlu. Zavedla se je, da v resnici sploh nima pojma, kdo je deček. Previdno je stopala po hodniku do dnevne sobe, kjer jo je čakal Remus. Spomin nanj ji je priklical spomin na truplo centavra. Oboje je povezala in se zdrznila. Dejstvo, da je čisto možno, da je njegova smrt lahko posledica volkodlakovega napada jo je teroriziralo. Če je lahko ubil centavra, bi lahko Jade naravnost zmazak v sekundi.

Poskusila se je pomiriti z dejstvom, da se je kljub vsemu James morda šalil. Najbolj logična razlaga bi bila, da je bil notri kateri od profesorjev, pa je mlado čarovnico njeb prijatelj želel samo prestrašiti, da bi hitreje pobegnila.

"In, kako se je končalo?" je bil radoveden Remus, ko se je vrgla poleg njega na zofo.
"Ne slabo," je povedala po resnici. Vsaj Mc'Huddrova je ni nadrla, kar je bilo glede na vse skupaj precej dobro.
"Kaj pa je hotela?"
Jade je pogledala stran, da bi se čimprej spomnila dobrega izgovora.
"Nič posebnega, ne skrbi."
"Če ti tako praviš."

Ničesar več ni spraševal. Remus Lupin ni postavljal pikolovskih vprašanj. Nikoli ni nikogar vprašal vprašanje več kot enkrat in zdelo se je, da ne mara vrtati v ljudi. Rjavooki deček s skuštrano rahlo kodrasto frizuro je preprosto razumel. Čarovnica je ošvrknila mizico pred njima, na kateri je že bil čarovniški šah. Pomignila je na ploščo in vprašala: "Greva?"
"Če si upaš?" se je zasmejal deček in se nagnil naprej.
"Oh, utihni že."

*******

Igra je postala srhljivo napeta po kakšne pol ure, ko sta se zraven priklatila še James in Sirius. Prvi si je obupno želel ven k jezeru, drugi pa si je želel ostati toliko, da dočaka izid napetega dvoboja med njegovima prijateljema. Jade je Remusu vztrajno izbijala figure s pastmi, toda pozabljala je na kmete, s katerimi si je njen nasprotnik kaj hitro priboril izgubljene figure nazaj. James se je medtem valjal po kavču zraven Jade, medtem ko je Sirius poskušal vsakemu od tekmecev prišepniti nasvete, ki so bili precej površni, zato sta ga kar hitro nehala poskušati.

Igrala sta precej dolgo in na srečno Jamesovega godrnjanja, češ naj že nekdo zmaga, je Jade naredila majhno napako, da bi obvarovala svojo belo kraljico, ki se je izkazala za usodno. Še preden je ugotovila, kaj je naredila, jo je Remus matiral in James je začel praznovati. Čarovnica je že hotela kriviti svoje živce zaradi zadeve z volkodlakom, toda spomnila se je, kaj je obljubila Dumbledoreju. O volkodlaku na Bradavičarki ni smela črhniti niti besedice, prav tako pa ni smela nikomur povedati, da je vokularna.

Tako je priznala poraz in se odločila, da gre ven skupaj s fanti, ker Lily ni bilo od nikoder, Marlene pa je bila z Dorcas. Stekla se je hitro preobleč v kavbojke in majico in sabo vzela pergament in list papirja, ker sta z Remusom sklenila, da bi se bilo pametno lotiti prvega eseja za zgodovino čarovništva. Poleg tega pa si je morala popraviti ugled pri Binnsu. Brazgotinasti prijatelj si je že izposodil potrebne knjige v knjižnici, pa ji je ponudil, da ji jih lahko posodi. V izpolnjevanje osnovnih šolskih obveznosti na svežem zraku sta poskušala prepričati tudi Jamesa in Siriusa, ki sta bila tisti čas bolj ali manj gluha. Onadva sta s sabo vzela svoji leteči metli.

Odpravili so se ven do jezera, kjer sta se James in Sirius dvignila v nebo, Remus in Jade pa zleknila na mehko travo v senci pod drevesom in se spravila k delu. Čarovničina pozornost je počasi splahnela, ko se je le ta zalepila prijateljevo za knjigo, ki jo je brala. Sploh ni opazila, da se ji je črnolasi deček z očali približal in se z glavo navzdol obesil čisto pred Jadein obraz. Samo oplazila ga je s pogledom in se spravila nazaj k branju.
"Joj, si piflarka!" je z očmi zavil James in se dvignil, Jade pa je pogledala gor k njemu.
"Enkrat se boš takole pobil!" mu je zabičala in zavila z očmi.
"Si že kdaj letela?" se je pozanimal Sirius in odvrnila je: "Niti ne."
"Prideš poskusit?"
"Raje bi se učila letenja od madam Hooch, kot pa od vaju!"
"Kakor želiš, piflarka!"

Mlada čarovnica se je namrsčila in zaprla knjigo, ter se posvetila iskanju cvetja za cvetni venec. Pletla je marjetice, medtem ko se ji je Albus, ki je ravno odcapal iz gradu, zvil v naročju in se zvijal, kot da bi hotel, da ga ljubkuje.

"Al, nehaj že, vidiš, da nimam časa."
"Je to tvoj maček?" je nad svojim esejem obupal tudi Remus in se obrnil k svoji prijateljici.
"Ja, ime mu je Albus!"
"Albus?"
"Nisem mu dala jaz imena!"
"Že prav, že prav," se je zasmejal in Jade se je nasmehnila.
"No Albus, te bom pa jaz crkljal," je rekel in puhasto oranžno kepo dlak vzel k sebi v naročje. Maček je Jadinega novega prijatelja vzljubil na prvi pogled in mu pričel presti v naročju.

Čarovničin venček marjetic je bil že skoraj dokončan, ko je njeno pozornost pritegnil James: "Ni tisto Evansova?"
In res, Lily je sedela na drugem koncu jezera, kjer se je pogovarjala in smejala z dečkom iz Spolzgada, s katerim je bila v paru pri napojih.

V tistem trenutku se je Jade končno domislila, od kod ji je bil fant znan; bil je namreč isti fant, s katerim se je želela pred leti spoprijateljiti, pa jo je odgnal, ker je bila De'Groovova.
Morda bi lahko odgnal od nje tudi Lily.