ojla objavljava 23 dela:

ZAKLJUČNI EPILOG ŠT. 2
Rose je tekla v dežju brez dežnika proti stavbi newyorške države televizije, a je to ni motilo. Morala je povedati, kaj se je zgodilo na Cassandri, saj v dnevniku ni napisala celotne zgodbe.
Končno je prispela do državne televizije in stopila pred recepcijo.
"Dober dan, kako vam lahko pomagam?" jo je vprašala receptorka.
"Jaz sem Rose Julliet Dawson," je povedala Rose v upanju, da bo receptorka vedela za kaj gre.
"Da?" je zmedeno rekla receptorka.
"Po radiu sem slišala, da me čakata tukaj dve portugalski arheologinji, ki sta našli moj dnevnik in ogrlico blizu portugalske obale."
"Še vedno ne razumem, gospa Dawson."
"Našli sta razbitine ladje Cassandra. Bila sem ena izmed potnikov v prvem razredu in dnevnik opisuje moje zasebno življenje pred potopom. Poklicali sta me, da jima povem preostalo zgodbo, torej potop ladje."
"Kako jima je ime?"
"Sandra in Isabel Ramos."
"Oh, zdaj razumem! V čast mi je, da sem tu z vami! Pojdite v drugo nadstropje in nato levo. Tam vas čakata."
Rose je šla po stopnicah v drugo nadstropje in po navodilih receptorke zavila levo. Končno bo lahko povedala, kaj se je zgodilo!

"Poskusila bova izmakniti en rešilni čoln. Preden ladja trči. Potem ga bova skrila nekam tako, da bova samo midva vedela kje je. " "Dobra ideja. Samo kdaj bova to lahko naredila.", sem mu odgovorila. "Enkrat ponoči, ko bodo vsi spali. Velika možnost je da naju dobijo in kaznujejo ampak nimava izbire." Takrat sem videla ,ko je Romeu iz oči kapnila majhna solzica, kljub vsemu pa je poskušal ostati močan zame. Hotel je, da me ne skrbi tako.