Padel je po tleh in negibno obležal.

"Reef!" je zakričal Royy in stekel k njemu. V strahu ga je tresel in poskušal prabuditi, a Reef se ni odzval. Njegovo telo je bilo mrzlo, na rokah pa so mu utripale modre žile, ki še nikoli niso bile tako vidne. Prijatelj ga je prevalil, da je njegov obraz gledal v zvezdnato nebo. Bil je bled, okoli očes je imel črne črte, podobne žilam. Royy je s široko odprtimi očmi buljil v njegove zaprte oči.

Lily je premražena stala na mestu, kjer jo je pred nekaj sekundami zadel mrzel val. Bila je premočena do kože in imela občutek, kot bi jo povozil voz, naložen s skalami. V telesu je čutila mraz in bolečino od udarca, a ščelel jo je še občutek magije. Tega ni doživela še nikdar, saj je bilo to prvič, da je bila napadena z magijo. In doživetje ni bilo prav nič prijetno. Ni pričakovala, da se bo Reef tako razjezil. Res je bila žaljiva in zmotile so ga opazke o Royyu ... ampak njegova magija je bila nenaravno močna.

Vedela je, da sama ne bo nikoli imela možnosti, da bi uporabila magijo za resnejše primere, saj je bila njena zelo šibka. A nekaj ji je dajalo vedeti, da toliko star fant kot Reef navadno ne bi imel tako močne magije, da bi iz reke, ki je tekla nekaj stometrov stran, priklical toliko vode, da je od nje čutila bolečino. In vse se je zgodilo tako hitro.

Umaknila si je mokre lase z obraza. Sunek ji je pretrgal vrvico, s katero je imela spete lase v čop. Zdaj so ji počivali na ramenih. Zagledala je Royya, ki je kot okamenel zrl v Reefov obraz. Počasi se je obrnil k njej. Bil je šokiran, kar je dalo Lily vedeti, da je nekaj močno narobe. Hitro je stekla k njemu in pogledala Reefa, ki je nepremično ležal in ga ni zbudil noben krik.

"K-kaj je to..." Opazila je njegove oči, ki so jih obkrožale črne žile. Umaknila mu je črne lase z obraza in potipala njegovo čelo. Nobene toplote. Nobenega utripa. Tudi dihal ni.

"Prebudi ga," je tresoče rekla Royyu, ki jo je le začudeno pogledal.

"A-ampak saj ne znam zdraviti," je odgovoril.

"Magijo uporabi!" je zakričala in čutila solze, ki so se ji nabirale v očesnih jamicah.

"T-to ne gre tako." Tresel se je od strahu in ni umaknil pogleda s prijatelja. Roko mu je položil na prsi, kjer je imel srce in napel moči. A narediti ni mogel ničesar. Niti slučajno ni imel tako močne magije, da bi srcu ukazal, da začne delovati. Povzročil je le, da je med napenjanjem moči začel hlipati in ni mogel ustaviti joka.

Lily ni več zdržala in je začela kričati. Proti vasi je stekla že drugič danes in klicala po pomoč. Royya je pustila samega ob prijatelju, s katerim je danes imela že vsaj tri prepire. Nikoli si ni mislila, da bi to sprožilo nekaj takšnega.

Royy je tresel Reefa in ga klical. Ni razumel, kako se je lahko to sploh zgodilo. Reef je le uporabil magijo, mar je ni? Povezal se je z vodo iz reke in jo usmeril v Lily. Bil je jezen, zato je bil učinek močnejši. Ne bi se smel onesvestiti. Njegovo srce se ne bi smelo ustaviti in njegova pljuča bi morala nadaljevati z dihanjem. Črne žile okoli očes pa ne bi smele pristati tu. Kaj so sploh pomenile? Le učinek močne magije ali ... kaj hujšega?

Poskusil ga je prebuditi s pritiskanjem dlani ob njegove prsi, da bi spodbudil njegovo srce. Poskusil mu je dati umetno dihanje. A nič ni delovalo. Ni več čutil življenja v njem. Zakaj? Nič od tega se ne bi smelo zgoditi! Sploh ni bilo smiselno.

Napenjal je moči in se utapljal v solzah, dokler ni pritekla Lily z ostalimi vaščani in očetom. Do Reefa se je sklonila Sara, ki je imela močno magijo za zdravljenje. Svetle lase si je hitro spela v figo, zavihala rokave dolge bele obleke in položila prste na Reefovo srce. Zaprla je oči in stisnila zobe. Lahko se je videlo rdečo magijo, ki je potovala iz njenih dlani naravnost v Reefovo telo.

Vsi so opazovali Sarino delo in zgroženo gledali bledo telo mladega visokega fanta. Vse po padcu se ni niti zganil. Lily in Royy sta bila najbliže in stiskala pesti. Lily je hlipala in zadrževala solze, Royy pa jo je prijel za roko in jo stisnil k sebi. Nikoli še ni začutil toplote njenega telesa in Lily ni nikoli pomislila, da se bo dotaknila njegovega. Močno je stisnila njegovo roko in skupaj sta ustvarila nekakšno energijo, ki je v rumeni barvi utripala. Bila je Royyeva magija.

Sara je umaknila roke z Reefovega telesa in utrujeno sklonila glavo. Pogledala je vaščane, ki so že skoraj brez upanja opazovali dogajanje. V očeh so se ji svetila različna čustva, a največ je bilo zmedenosti. Počasi je rekla: "Ne razumem. Karkoli se je zgodilo, je moralo vključevati temno magijo ali nekaj podobnega. Ne morem mu spodbuditi nobenega organa v telesu, da bi začelo delovati, kar bi navadno lahko. Magija se porazgubi, ko le poskusim. Občutek je ... kot bi ga življenje *i* dejansko *i* zapustilo."

Opazila je Lillyjino bolečino v očeh in takoj dodala: "Ne razumete. Ne mislim le, da je," pogledala je v tla "mrtev. Izginil je. V njegov telesu ga ni nič ostalo. S tem mislim ... njegovo dušo. Ne občutim je."

Royy je izpustil stok in izustil v joku: "In kaj je nenavadnega pri tem?!"

Sara mu je položila roko na rameno in pogoltnila solzo. "Ko ljudje umremo, nas zapusti življenje in magija, ki sta živela v nas. A duša ostane. Tako je. A zdaj ..." Upala je, da so jo vsi razumeli. O tem ni več mogla govoriti. "Tako mi je žal," je rekla in obupano pogledala Abrona, ki je z rahlo žalostjo opazoval. "Poskusila sem vse. Če njegova duša ne bi nekako izginila, bi zdaj že živel kot vsi mi."

Lily je izpustila Royyevo roko in vstala. Ni prenesla, da je bila vse njena krivda. Ni prenesla, da je spet izgubila nekoga, ki ji je pomenil največ v življenju.


Royy ni niti opazil, da je odšla. Zrl je v prijatelja in čutil srce, ki se mu je lomilo. Solze so ga premagovale, a ni se spomnil, da bi si jih obrisal z rokavom. Želel si je, da bi še zadnjič začutil toploto njegove roke ali slišal njegov smeh. Ni verjel Sari, ki je vsem zagotovila, da ga ni mogla oživiti, ker ga je zapustila duša. To ni mogoče. Le ni bila dovolj močna in ni želela žrtvovati magije, da bi rešila nekoga, ki je le obstajal. Laž o tem, da ga v njegovem telesu ni več duše, je bila preveč očitna zanj.

Slišal je, kako so vaščani počasi odšli, ostala pa je le Sara. Še vedno je čepela ob njem in mu stiskala rameno. Želel si je, da bi odšla. Ni želel nikogar drugega kot Reefa. Bil je njegov edini prijatelj. V dveh mesecih niti slučajno nista naredila vsega, kar sta želela. Royy si je želel, da bi imela več časa.

"Royy." Sara je prekinila tišino. Royy je ni pogledal. "Vem, da mi ne verjameš. A govorim resnico. Nikoli ne bi pustila nekoga iz vasi takole umreti. Kako je Reefova duša izginila, nevem. To se ni zgodilo še nikoli, vsaj ne, da bi jaz bila zraven. A lahko ti zagotovim, da je to najlepši način, kako lahko umreš." Takoj ko je to rekla, je obžalovala. Kako se je lahko pogovarjala z nekom, ki je ravnokar izgubil nekoga, ki mu je pomenil toliko v življenju? Želela je biti le prijazna ...

Royy jo je končno pogledal s solznimi očmi. Srce ga je bolelo, da se je komaj lahko premikal. "Kako veš? Kako veš, da je zares mrtev?"

"Royy ... na žalost ti moram zagotoviti, da to čutim."

"Ampak rekla si, da ne čutiš njegovega življenja ali duše. To pomeni, da sta združena, kaj ne?"

"Res ne bi ved-"

"Poslušaj!" je zakričal na vse grlo in spet so mu po licih tekle vroče solze. "Duša mora biti nekje! Če ga je zapustila, še ne pomeni, da je izpuhtela! Imam prav, Sara?"

"Nisem prepri-"

"Imam prava, Sara?!" je glasneje vprašal in zgrabil Saro za ramena. Ta je le počasi pokimala in se iztrgala iz njegovega prijema.

"Kdo bi lahko vedel, kje je njegova duša? Veš ti?" V njegovem glasu je bila norost. Čutil je, kako se mu bo kmalu zmešalo, a se ni ustavil.

"Ne vem, Royy," je iskreno odgovorila Sara in zajokala. "Zagotovo ne nekdo iz naše vasi. Morda kdo iz kraljeve družine. Ali kakšen čarovnik. Ali angel. To je vse, kar vem, Royy. Res mi je žal."

Opazoval jo je jokati in si zadal cilj. Našel bo nekoga, ki bo bo vedel, kje je Reefova duša. Pa naj bo to sama kraljica Leoley iz oddaljenega kraljestva. Ali eden redkih čarovnikov, ki se skrivajo v soteskah. Morda bo to angel iz Nebes. Nekdo bo vedel.