"Narobe sem slišala, ali nisem, mati?" je vprašala princesa in si umaknila rožnat las, ki se ji je pojavil na očesu.

"Fleurdesia, povsem resna sem."

Fleurdesio je zmrazilo. Rahlo se ji je zvrtelo od šoka. Stresla je z glavo in začela mežikati. Nato je globoko vdihnila in pogledala mater. "Kaj rečete na to, da vam ne verjamem?"

Leoley se je jezno namrščila in se osuplo zazrla v hčer. "Ne bodi predrzna. Slišala si, kar moraš in zdaj se sprijazni s tem."

"Sprijaznim?" Fleurdesia se je jezno zasmejala. "Kako se naj sprijaznim s tem, da mi v vseh mojih sedemnajstih letih niste povedali, da imam dve teti in ne ene?"

"Vse, kar počnem, je le dobro zate, Fleurdesia."

"Dobro zame?!" Princesa je bila pošteno rdeča v obraz in ni mogla zakriti jeze.

"Ne razumeš."

"Jaz pa mislim, da *i* vi *i* ne razumete, mati."

Leoley je jezno vstala in potisnila naslanjač. Po knjižnici je odmeval zvok, ki ga je povzročila, ko je naslanjač podrgnila ob tla. "Dovolj. Lahko poslušaš, kar ti imam za povedati, ali pa s-"

"Torej je še več?" jo je prekinila princesa in se rahlo histerično zasmejala. "Mi želite povedati, da je še več 'skrivnosti,' ki jih bom zdaj izvedela?!"

"Ne," je nestrpno dejala kraljica in stopila do hčere, ki je osupla sedela na rdečem naslanjaču. Zrli sta si druga drugi v jezne oči. "Boš poslušala ali ne?"

Zavila je z očmi. "Bom."

"Prav," je rekla mati in zavzdihnila. "Kot sem začela, preden si me prekinila ... Luna ni tvoja edina teta. V družini smo bile tri. Luna, Lila in jaz."

"Oh," je rekla Fleurdesia in se naslonila na naslanjač.

"Če me vprašaš kaj o Lili, ti ne bom znala odgovoriti. O njej se namreč ne spomnim ničesar. Oh, prosim, ne prekinjaj me spet. Bom razložila." Usedla se je na udoben naslanjač in začela.

"Ko se je odvijala vojna mojega moža in mojih staršev, se je moralo vse spremeniti. Z Luno sva branili starše, a Sheriaan je bil prespreten. Ni imel močnejše magije, a lahko je zelo hitro nastavil ovire pred naju ali iz golih tal pognal zid iz obsidiana. Zato ga ni bilo mogoče premagati. Ko je ubil moje starše in je Luno sežgal lasten ogenj, se je moralo zgoditi, kar je spremenilo vse. Nekdo mi je izbrisal vse spomine o Lili."

"Zakaj? In kdo?"

"Zakaj? Ne sanja se mi. Kdo pa je to bil, sem ugotovila nekaj dni nazaj."

Fleurdesia je široko odprla oči in pogledala mater. Ko je dojela, da jo je krivila po nepotrebnem, so se ji oči zapolnile s solzami. "Z-zato mi nisi povedala. Nisi vedela, da Lila obstaja."

"Tako je, otrok. Me veseli, da se končno spametuješ." Z drobnim ponosom je pokimala hčerki.

"Ampak kako si to izvedela?"

"Zdaj se šele začne tema, o kateri sem želela govoriti s tabo." Zasmejala se je in z mirnejšim glasom nadaljevala. "Pred nekaj dnevi sem hodila po gradu in stopila v svojo drugo osebno sobo, za katero sem kasneje ugotovila, da bila včasih Lilina. Nekaj sem iskala in naključno našla staro in prašno knjigo, ki je ležala pod starimi oblačili na dnu omare. Ugotovila sem, da je dnevnik in tako sem izvedela za Lilo. V njem je pisalo vse, kar sem potrebovala. Lila je po vojni s tvojim očesom izrekla urok nad vsemi, da so pozabili nanjo. Ne vem, zakaj, saj so strani, na katerih je to najverjetneje pisalo, iztrgane iz dnevnika. Vse, kar sem še našla v dnevniku, je zemljevid, na katerem je označen kraj s križem."

Fleurdesia je ugotovila, da ima odprta usta, zato jih je hitro zaprla. Imela je toliko vprašanj. Podile so se ji po glavi, zato je lahko ujela le tisto, ki ga je želela najbolj razjasniti. "Kaj pomeni križ na zemljevidu?"

"Oh, ko bi vedela. Predvidevam, da kraj, kamor je odšla Lila. Ali pa se tam nahaja nekaj, kar bo pomagalo razjasniti vse, kar nas še zanima."

Fleurdesia ni mogla verjeti vsemu, kar je slišala. Bilo je tako nenaravno. Želela si je, da bi lahko spoznala Lilo. Zvenela je kot oseba kot Luna; prijazna, a skrivnostna. Res ji ni bilo jasno, zakaj je materi izbrisala vse spomine o njej. "Zakaj mislite, da je izrekla urok?"

"Morda je naredila napako. Morda nekaj slabega in je želela, da se pozabi. Ali pa je želela zapustiti življenje v kraljestvu." Pogledala je hčer in se skoraj zasmejala, ko je videla njen obraz, ki še vedno ni dobil vse barve, ki jo je izgubil ob šoku.

"Pa res veste, da je urok izvedla Lila?"

"O tem sem razmišljala, a vse je povsem jasno, saj je to zapisano v dnevniku. Lila je na meni izvedla urok, ki je povzročil, da sem pozabila nanjo."

Princesa se je zamislila. "Zakaj se je potem jaz ne spomnim? Vojna je bila le pet let nazaj."

"Ne vem, Fleurdesia. Ali je nisi nikoli poznala ali pa je urok izvedla tudi na drugih."

Tišina je prekinila pogovor in tako sta nekaj minut mati in hčer le sedeli pri marmorni mizi v veliki knjižnici in bili izgubljeni v lastnih mislih.

"Hvala, da ste mi povedali, mati," je končno spregovorila Fleurdesia in pogledala v tla. Vedela je, da bo še leta razmišljala o tem pogovoru. Zavedala se je tudi, da bo takoj jutri poskusila raziskati o urokih za izbris spomina in najti podatke o Lili.

Leoley se je zasmejala in s smehom prepričala hčer, da jo je pogledala v oči. Umolknila je in z velikim nasmehom rekla: "Nisva še končali, ljubica. In ne boš se kar tako izmazala iz tega."

"K-kako to mislite?"

"Zakaj pa misliš, da sem ti povedala vse to? In to danes, ko imamo obiske s prijatelji, ki jih nismo videli že leta."

Fleurdesia je le bolščala vanjo in mežikala.

"Kraja, ki je označen na zemljevidu, ne bom kar pustila na miru. Čutim, da je tam nekaj, kar je povezano z Lilo. Ali celo Lila. In zdaj se priključiš ti."

"Priključim? Kam?"

"Jutri zjutraj boš odpotovala v vas, ki je označena na zemljevidu. Spakiraj kovčke."