Ko je stopil iz hiše, je nebo razsvetlila dolga bela strela in čez nekaj sekund je zadonel grom, ki je stresel tla. Nevihta se ni v času, ki ga je preživel v notranjosti koče, prav nič umirila. Velike dežne kaplje so padale na že tako blatna tla. Skozi močan dež in grozno neurje se ni dobro videlo, niti do reke, ki je tekla le nekaj hiš stran. Pihal je mrzel sunkovit veter, ki je raznašal dež v vse smeri. Sonca ni bilo videti skozi temne oblake, a verjetno še ni bilo niti opoldne. To je pomenilo, da je imel še veliko časa, preden bi kdo kaj opazil.

S kapuco na glavi in šalom okoli vratu se je napotil preko blatnih in spolzkih luž. Glavo je imel sklonjeno, da mu dežne kaplje niso padale v oči. Kljub temu pa je že po nekaj minutah imel premočene lase in čelo. Komaj je kaj videl in skoraj padel, ko je stopil v globoko lužo. Nogo je potegnil iz nje in jo stresel. Na srečo mu voda tokrat še ni stekla v škornje. Vedel je, da ne bo dolgo tako ostalo, zato je delal daljše korake. Roke je skrival pod dolgim plaščem, v katerem je tesno stiskal torbo. Ta se ni smela zmočiti. V njej je bilo nekaj hrane, denar, nož in kar je bilo najpomembnejše; zemljevid. Če bi se ta uničil, bi bil uničen njegov načrt in ves trud v Xenonovi hiši bi bil zaman. Tako rekoč bi moral začeti od začetka ali poiskati drug način. Še en obisk njegovega *i* dobrega *i* prijatelja Xenona pa ga ni prav nič veselil. Upal je le, da ga loput vrat ni prebudil. Res si ni želel, da bi mu oseba, ki mu ni želela pomagati že prvič, uničila do zdaj uspešen načrt.

Prišel je do reke. Ozrl se je okoli sebe in seveda ni bilo nikogar. Bila je nevihta. Zakaj bi kdo zapustil varno hišo v takem vremenu?

Stekel je v desno ob rečnem bregu, dokler ni prišel do predela, kjer je bila reka najbolj ozka. Stopil je dva koraka nazaj in jo preskočil. Pristal je na blatni travi z eno nogo. Vrglo ga je naprej, da je z drugo nogo padel v mrzlo vodo. Na srečo se je prijel korenine drevesa na drugi strani. Potegnil se je na breg in hitro vstal. Blato in voda sta mu segala do kolen, a se ni oziral na to. Pogledal je veliko drevo, na kateremu je raslo le še nekaj rdečih listov. Ostali so gnili na tleh. Ob drevesu je stala klop.

Pogled je trajal le trenutek, a počutil se je, kot da strmi na zaslon, ki mu je predvajal njegovo življenje. Film se mu je zavrtel pred očmi. Videl je Reefa, videl je Lily, videl je njun nesmiseln prepir. V teku se mu je zazdelo, da čuti solze na licih. A najbrž so bile le dežne kaplje, ki so ga bodle v obraz.

Tekel je skozi vso vas in preskočil vse luže na poti. Končno se je lahko odpočil pri visokem kamnitem obzidju na koncu vasi. Moral je le še odpreti vrata in zapustiti ta kraj. Stopil je do velikih debelih vrat. Odprl je lesen zapah in potegnil za kovinski ročaj. Pazil je, da mu torba ni padla iz rok in z nekaj minutami napenjanja mišic mu je uspelo. Bilo je prvič, da je vrata odprl sam.

Zaslišal se je, ko je tresoče izdihnil. *i* Strah me je. Zakaj me je strah? *i* V gozdu je bil že mnogokrat in enkrat ga je že prečkral, da je prišel do vasi. Gozd ni bil nevaren.

Ni bilo več smisla v čakanju, zato je zaprl težka vrata in se prepričal, da se ne bi sama odprla. Takrat pa se je spomnil. *i* Zapah. Kdo ga bo zaprl? *i* Ni mogel kar pustiti nezaklenjenih vrat. Ni se mu zdelo, da bi kdo želel vstopiti v vas. Vedel pa je, da bodo vaščani opazili odprt zapah. Takoj bodo vedeli, da nekaj ni povsem v redu.

Dlje kot je razmišljal, manj je naredil. Ni imel izbire, moral je pustiti odprt zapah in upati, da se še dolgo kdo ne bo odpravil na lov. Še zadnjič je pogledal visoko obzidje. Ni vedel, kdaj se bo vrnil. Nekako se ni želel vrniti. Kaj je imel v vasi? Mirno in varno življenje ter prijetne ljudi. Bili so odlični pogoji za življenje, katerim bi moral biti hvaležen. Hotel pa je več. Več ali pa tista dva meseca pred grozljivim dogodkom. *i* Tega ne bom dobil križem rok, *i* je pomislil. *i* Nekaj moram narediti za to. Ne bom bil kot vsi ostali, ki so se s tem sprijaznili. *i*

S temi mislimi se je obrnil proti gozdu in se odpravil na dolgo pot. Želel je verjeti, da mu bo uspelo, a z vsakim korakom si je želel, da bi pozabil na svoj načrt in se prepustil temini, ki se je širila v njegovem srcu.


jahhh sori guys dans bolj kratek del, ampak bo že naslednji daljši
nimam tok časa :/
byee <33