"Kaj bo danes dobrega?"

Zvonček pri vratih je zazvonil, ko je Reef vstopil v dišečo slaščičarno. V zraku je bil prijeten vonj piškotov, peciva in borovničeve pite. Dišalo je božanjsko, vendar notranjost drobne hiše, ki je služila kot slaščičarna, ni bila najlepša. Ne le, da je s sten odpadal omet in je streha puščala, tla so bila povsem prekrita z različnimi modeli in pekači, priborom, krožniki ter folijami za ovijanje. Skorajda se ni dalo prebiti skozi.

"Oh, tako kot ponavadi," je zavzdihnila Lily in odprla pečico ter iz nje potegnila še več piškotov, ki so izgledali čudovito. "Le namesto jabolčne pite sem spekla borovničevo. Nisem imela časa, da bi nabrala jabolka."

"Kako, da ne?" Previdno je stopal preko vse navlake in se le prebil do mize na koncu slaščičarne.

"Kako to misliš, kako da ne?" Jezno je pogledala prijatelja in odložila pladenj s piškoti na mizo. "Prosila sem te za pomoč, pa 'si bil zaposlen.' Kako potem misliš, da lahko vse uredim?!" Zavila je z očmi in se lotila brisanja mize, ki je bila polna madežev marmelade in čokoladnega preliva.

"Saj nisem lagal, Lily. In ne razburjaj se." Prijel je mokro krpo, s katero je prijateljica čistila mizo in ji jo vzel iz roke. "Zdaj sem ti na voljo."

Lily se je presenečeno zasmejala in pustila črnolascu, da je opravil delo namesto nje. Sama je utrujeno sedla na stol, ki je bil na srečo prost. Edino pohištvo v hiši, ki ni bilo prekrito z vso mogočo navlako. A ni bila sama kriva. Nikamor ni mogla dati vsega, kar je potrebovala za peko. In nikoli ni bilo časa, da bi zgradila večjo slaščičarno. Tudi magije ni imela, ki bi bila dovolj močna za grajenje hiš. Niti dovolj močna, da bi premaknila mizo ali stol. Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj ima tako šibko magijo.

Očeta, ki je bil poglavar vasi, je že leta prosila, da ji zgradi večjo slaščičarno. Vedela je, da je on edini, ki lahko zgradi nekaj tako velikega in težkega kot je hiša. Pred leti je namreč zgradil debelo in visoko obzidje, ki je branilo vas pred ... Nikoli ni povedal. Morda pred sovražniki? A zakaj bi tako majhna in nepomembna vas imela sovražnike, ni vedel nihče.

Ko je pred leti zgradil kamnito obzidje, ga je to tako izmučilo, da so posledice ostale še do zdaj. Vsak dan je bil utrujen in jasno mu je bilo, da te močne magije ne bo dobil nazaj. Morda si je sam kriv. A vedno je pravil, da ne obžaluje grajenja obzidja.

"In če smem vprašati, s čim si bil zaposlen?" je vprašala Lily in opazovala visokega prijatelja, ki je brisal prah s pečice in si pri tem pel tiho pesem. Ob vprašanju se je neopazno nasmehnil, a ni pogledal blondinke, ki je pričakovala, da ga bo.

"Z Royyom sva načrtovala most preko reke," je odgovoril. "Saj veš, tiste-"

"Ja, vem. Da bi jaz lažje prišla do jablan. Hvala vama." Nasmehnila se je, a Reef je še vedno ni gledal, kar ji ni ugajalo.

"Ne le, da bi ti lažje prišla do jablan, tudi Royy bi lahko hitreje prihajal na ta konec vasi." Čutil je pogled na sebi, a si je ni upal pogledati v oči. Vedel je, da ji njegove besede ne bodo všeč.

Lily je za trenutek postala. Reef se ni odločil zgraditi mostu zaradi nje. Sploh ne bi pomislil na grajenje mostu, če ne bi Royy živel na drugi strani reke. Spet je bil razlog Royy. Vedno je bil. "Aja. Lepo."