Bil je večer rdečega piškota.

Sonce se je že dotikalo vrhov visokoh gora v daljavi in postajalo je mračno. Zrak tokrat ni bil večerno hladen, temveč topel in še posebno dišeč zaradi vseh dobrod, ki se jih je Lily potrudila speči. Sploh ni bilo mogoče pojasniti vonja, ki se je valil po vasi in veselja, ki so ga po dolgem mesecu spet začutili vaščani. Na travnato jaso na sredi vasi so prinesli mize iz hrastovega lesa in zakurili ogenj, ki ni bil rdeč, temveč vijoličen. Takšne barve je bil, saj ga je s pomočjo magije zakuril Felix.

"Sem vam rekel, da mi bo uspelo, sem vam rekel!" je vriskal, saj je bilo to prvič, ko mu je uspelo ogenj zakuriti na veliki površini in ne le na drobnih vejah. Lilyjin mlajši bratec je bil zelo ponosen in kar ni mogel nehati razpravljati o tem, kako je to dobil po materi.

Zadnji večer v mesecu se je imenoval večer rdečega piškota, saj je tisti dan sonce zašlo na najvišjem vrhu gore in jo obarvalo rdeče. Ta večer so vaščani praznovali s pecivom in drugimi dobrotami. Bila je nekakšna vaška veselica, le na spokojnejši način.

Lily si je oddahnila, ko je na mizo prinesla še zadnji pladen s piškoti. Pomagala sta ji prijateljica Briala in njen starejši brat Amor. Tudi Reef ji je obljubil, da bo priskočil na pomoč, a za njim ni bilo sledu. To jo je res jezilo, saj sta se imenovala za najboljša prijatelja. A vesela je bila, da je vas spet razveselila z dobrim pecivom.

Ko je hodila do vaškega vodnjaka, da bi si umila roke, se je zaletela v fanta, malo manjšega kot ona s svetlo rjavimi valovitimi lasmi. Bili so pošteno razmršeni. Njegove oči so bile temno rjave, skorajda črne in zrl ji je prav globoko v dušo. Ne le, da jo je pošteno prestrašil, ob pogledu nanj se je jezno namrščila. Bil je Royy.

"Em, živjo," je rekel in se raztreseno umaknil. Lily je le zavila z očmi in nadaljevala pot. Rekla ni niti besede.

"Jaz sem-"

"Ja, saj vem, kdo si," je naveličano izustila in se obrnila proti fantu. Ko ni rekel ničesar več, je nadaljevala s hojo.

"Želel sem le-"

"Ja?" Skorajda je zakričala, česar ni pričakovala. Za njo je bil naporen dan in Reef jo je danes že dvakrat razjezil. Zdaj pa se je tu pojavil njegov neumni prijatelj in je ni pustil niti, da bi si umila roke. Ko je videla, da se je celo malo prestrašil ob njenem kriku, je osramočeno pogledala stran.

"Si videla Reefa?"

To ji je bilo dovolj. Potreboval jo je le, da bi našel Reefa. In Reef je vedno prišel k njej, ko je potreboval nekaj za Royya. Imela je dovolj obeh. "Ne. Lahko grem?"

"Oh, prav."

Ponovno je zavzdihnila in stekla stran. Ko je tekla, je za sabo slišala, kako je Royy nekaj zakričal, a je ni zanimalo. Ni bilo namenjeno njej. Vse, kar si je želela zdaj, je bila hladna voda iz vodnjaka in nekaj minut tišine. Že je slišala vse pohvale vaščanov, ki jih bo dobila, ko se vrne. Vsi so vedno hvalili njeno pecivo in ta mesec se je še posebej potrudila.

"Oh, Lily," je rekla oseba pred njo in bil je Reef. Stal je pri kamnitem vodnjaku, prekritim z zelenimi ovijalkami in mahom. Na obrazu so se mu svetila čustva, ki jih Lily ni znala prepoznati. Strah? Zamišljenost? Jeza? To jo je še toliko bolj razjezilo. Ni ji bilo všeč, da je bil slabe volje še on, ko je bila že sama preveč.

Bliže kot je prišla, bolj se ji je zdelo, da v roki nekaj drži. Bil je majhen list papirja. Reef ga je še enkrat prebral, nato pa pogledal Lily. Izgledal je res raztreseno. "Preberi," je rekel.

Lily mu je sunkovito potegnila listek iz roke in si ga naveličano ogledala. In takoj ko je videla besede napisane na njem, ji je srce začelo biti hitreje in hitreje. Jeza je v trenutku izginila in morala se je prepričati, da je to, kar je prebrala, resnično. In bilo je.

"Lily?" je tiho rekel Reef. "Lily, kaj je?"

A ona ga že ni več slišala. Tekla je nazaj proti vijoličnemu ognju hitro, kolikor je mogla. Kričala je, da bi jo vaščani slišali. Da bi jo slišal oče. Iz glave pa ji niso mogle pobegniti besede s papirja. Nisem mrtva.