Vstopila sem v majhno, zatohlo dvorano. Edini vir svetlobe je bilo majhno priprto okno. Za leseno mizo sredi dvorane je sedel resen, star učitelj. Njegovi sivi lasje so mu krili čelo in karirasta srajica je bila na njem videti naravnost obupno. Po njegovih dolgih in tankih okončinah si takoj ugotovil, da je bil nekoč poklicni baletnik.
"Ti si Carolina kajne?"
Me je občudujoče vprašal in me s svojimi ledeno modrimi očmi za trenutek pogledal.
"Tako je."
Sem pritrdila in si popravila del krila, ki je zbežal s svojega mesta.
"Torej to je avdicija. O vsem odločam jaz. Če boš dobro zaplesala imaš mogoče možnost za glavno vlogo..."
Prikimala sem in on je zavrtel neznano glasbo. Zakaj imajo vsi učitelji enako tehniko? Zavzdihnila sem in se postavila na začetno točko, ki je bila zame v levem kotu dvorane. Z rokami sem nežno zamahovala in se povzpela na konice prstov. Bolelo me je a se je splačalo. Stavim, da sem bila videti perfektno saj me je učitelj zadovoljno opazoval. Skočila sem visoko v zrak in mehko pristala. Baletno krilo je plapolalo za mano in videti je bilo kot priključek k mojemu telesu. Zaprla sem oči in izvedla pirueto nato pa se raztegnila v prefinjen plie. Živčnosti skoraj nisem več čutila.