Samo še trenutek 1. del
6
ojj:kiss:
torej emm po zlo dolgem casu ste od mene dobil eno zgodbo, za katero spet nism zih ce jo bom res dokoncala ampak se bom potrudla. drgac je ljubeznska oz najstniska kar vem da privlac vecino od vs tle na pilu, tko da ig da uzivite v branju :)
.............................................................................
Zazrla sem se čez okno. Listje je z dreves že začelo odpadati, pojavile so se jesenske barve in sonce je obarvalo nebo živo rumeno. Nataknila sem si slušalke in uživala še zadnje trenutke tega dneva pred prvim šolskim dnem. Vmes sem na hitro ošinila sporočila, ki jih kar nikoli ni manjkalo. "Vsaj nisem sama," sem si mislila, a naporno je biti vsem vedno na razpolago. Potrebovala sem počitek, kljub temu da sem ravnokar preživela počitnice.
Ko je sonce zašlo, sem se spravila s stola, vrgla telefon na posteljo in se odpravila v kuhinjo, kjer so me očitno čakali starši.
"Klicali smo te," je z resnim obrazom povedal oče. "Slušalke?"
"No ja, kaj, a ne bi smela?"
"Seveda da ne! Saj veš, da to *i*škoduje tvojemu sluhu*i*!" Ob tem stavku sem se zdrznila, saj sem vedela kaj sledi.
"Vem," je edino kar sem lahko odvrnila.
"Takoj mi jih daj." Mama je iztegnila roko in me z njenim strogim pogledom čakala. Ker sem vedela, da se ne morem upirati, sem s solznimi očmi spet morala predati svoje slušalke. Prinesla sem jih in se od njih poslovila za teden.
"Hvala," je rekla, nato pa mi z roko pomahala naj grem in se obrnila k očetu. S težkimi koraki sem se spravila nazaj v svojo sobo in se odločila, da končno pogledam sporočila.
KATARINA: "Hejjj, se kaj veseliš šole jutri? Jaz kar ne morem več čakati, da vidim Maja!"
Obsedenka s fanti, a še vedno moja najboljša prijateljica. Maj je bil njena simpatija že od petega razreda, in letos, zadnje leto, ga želi zares osvojiti in me poskuša prepričati, naj ji pri tem pomagam.
JAZ: "Niti malo se ne veselim," je bilo vse, kar sem bila zmožna napisat.
Nekaj časa ni odgovorila, zato sem prešla na naslednje sporočilo.
JANA: "Reči mami in očiju, da danes pridem malo kasneje domov." Moja starejša sestra, ki kar naprej hodi na neke zabave, je nedavno imela hud prepir s staršema glede tega. Zato zdaj uporablja mene, da namesto nje sporočam kdaj pride domov in da onadva vso dretje spravita name, češ, "pa kaj je narobe s tvojo s sestro" ali "če ji naslednjič ne rečeš, naj sama to pove, bo tudi zate slabo." Zato sem glede tega raje počakala, da se malo ohladita po tistem s slušalkami.
Naslednje in tudi zadnje sporočilo je bilo od neznane številke. Ob njem sem se stresla.
"Komaj čakam, da te vidim jutri," je pisalo. Pomislila sem, kdo bi to lahko bil, a se nisem preveč obremenjevala. Ničesar nisem odgovorila in številko izbrisala.
Zavzdihnila sem.
Ob tistem mi je ponovno zapiskal telefon. Bila je Katarina.
"Ej, Julija, si ti sploh v koga zainteresirana? Pač, nikoli mi še nisi govorila o kakšnih svojih simpatijah," je napisala. Zavila sem z očmi.
"Ne, hvala bogu nisem. Ne da se mi ukvarjat s tem," sem čisto po resnici odgovorila. Njen izraz sem lahko začutia čez telefon.
KATARINA: "Ah daj no. Lahko ti pomagam najti kakšnega."
JAZ: "V redu sem. Raje bi se skoncentrirala na šolo."
KATARINA: "Pa daj ne bodi taka good girl! Super privlačna si, hitro bi ti zrihtala enega ;)"
Odložila sem telefon. Sovražila sem, ko ljudje to rečejo. Sama sebi se ne zdim nič posebnega, in prav taka si želim biti tudi v očeh drugih. Že tako ali tako izstopam zaradi svojih gostih blond kodrov, ne želim pa se zaradi tega še izpostavljati pred fanti.
JAZ: "Bom premislila," sem se zlagala. To je bil edini način, da preneha.
KATARINA: "Okejj, se vidimo jutri!"
Ulegla sem se na posteljo in buljila v strop. Že misel na to, da bi se poleg vseh ljudi, ki jih poznam, morala ukvarjati še z lastnim fantom, je bila utrujajoča. Prepričana sem bila, da ne potrebujem nikogar takega.
Dokler se naslednjega jutra nisem odpravila v šolo.
..................................................................................................
tkolee, mal krajš je kt sm na začetku misnla da bo, ampak če sm iskrena sm dost zadovoljna s prvim delom :) kj pa vii??
drgač zloo bi bla vesela kkšnih kritik kr se zavedam da nism neka dobra pisateljica (še hehhe) tko da resnoo napiste karkol
caucii<3
torej emm po zlo dolgem casu ste od mene dobil eno zgodbo, za katero spet nism zih ce jo bom res dokoncala ampak se bom potrudla. drgac je ljubeznska oz najstniska kar vem da privlac vecino od vs tle na pilu, tko da ig da uzivite v branju :)
.............................................................................
Zazrla sem se čez okno. Listje je z dreves že začelo odpadati, pojavile so se jesenske barve in sonce je obarvalo nebo živo rumeno. Nataknila sem si slušalke in uživala še zadnje trenutke tega dneva pred prvim šolskim dnem. Vmes sem na hitro ošinila sporočila, ki jih kar nikoli ni manjkalo. "Vsaj nisem sama," sem si mislila, a naporno je biti vsem vedno na razpolago. Potrebovala sem počitek, kljub temu da sem ravnokar preživela počitnice.
Ko je sonce zašlo, sem se spravila s stola, vrgla telefon na posteljo in se odpravila v kuhinjo, kjer so me očitno čakali starši.
"Klicali smo te," je z resnim obrazom povedal oče. "Slušalke?"
"No ja, kaj, a ne bi smela?"
"Seveda da ne! Saj veš, da to *i*škoduje tvojemu sluhu*i*!" Ob tem stavku sem se zdrznila, saj sem vedela kaj sledi.
"Vem," je edino kar sem lahko odvrnila.
"Takoj mi jih daj." Mama je iztegnila roko in me z njenim strogim pogledom čakala. Ker sem vedela, da se ne morem upirati, sem s solznimi očmi spet morala predati svoje slušalke. Prinesla sem jih in se od njih poslovila za teden.
"Hvala," je rekla, nato pa mi z roko pomahala naj grem in se obrnila k očetu. S težkimi koraki sem se spravila nazaj v svojo sobo in se odločila, da končno pogledam sporočila.
KATARINA: "Hejjj, se kaj veseliš šole jutri? Jaz kar ne morem več čakati, da vidim Maja!"
Obsedenka s fanti, a še vedno moja najboljša prijateljica. Maj je bil njena simpatija že od petega razreda, in letos, zadnje leto, ga želi zares osvojiti in me poskuša prepričati, naj ji pri tem pomagam.
JAZ: "Niti malo se ne veselim," je bilo vse, kar sem bila zmožna napisat.
Nekaj časa ni odgovorila, zato sem prešla na naslednje sporočilo.
JANA: "Reči mami in očiju, da danes pridem malo kasneje domov." Moja starejša sestra, ki kar naprej hodi na neke zabave, je nedavno imela hud prepir s staršema glede tega. Zato zdaj uporablja mene, da namesto nje sporočam kdaj pride domov in da onadva vso dretje spravita name, češ, "pa kaj je narobe s tvojo s sestro" ali "če ji naslednjič ne rečeš, naj sama to pove, bo tudi zate slabo." Zato sem glede tega raje počakala, da se malo ohladita po tistem s slušalkami.
Naslednje in tudi zadnje sporočilo je bilo od neznane številke. Ob njem sem se stresla.
"Komaj čakam, da te vidim jutri," je pisalo. Pomislila sem, kdo bi to lahko bil, a se nisem preveč obremenjevala. Ničesar nisem odgovorila in številko izbrisala.
Zavzdihnila sem.
Ob tistem mi je ponovno zapiskal telefon. Bila je Katarina.
"Ej, Julija, si ti sploh v koga zainteresirana? Pač, nikoli mi še nisi govorila o kakšnih svojih simpatijah," je napisala. Zavila sem z očmi.
"Ne, hvala bogu nisem. Ne da se mi ukvarjat s tem," sem čisto po resnici odgovorila. Njen izraz sem lahko začutia čez telefon.
KATARINA: "Ah daj no. Lahko ti pomagam najti kakšnega."
JAZ: "V redu sem. Raje bi se skoncentrirala na šolo."
KATARINA: "Pa daj ne bodi taka good girl! Super privlačna si, hitro bi ti zrihtala enega ;)"
Odložila sem telefon. Sovražila sem, ko ljudje to rečejo. Sama sebi se ne zdim nič posebnega, in prav taka si želim biti tudi v očeh drugih. Že tako ali tako izstopam zaradi svojih gostih blond kodrov, ne želim pa se zaradi tega še izpostavljati pred fanti.
JAZ: "Bom premislila," sem se zlagala. To je bil edini način, da preneha.
KATARINA: "Okejj, se vidimo jutri!"
Ulegla sem se na posteljo in buljila v strop. Že misel na to, da bi se poleg vseh ljudi, ki jih poznam, morala ukvarjati še z lastnim fantom, je bila utrujajoča. Prepričana sem bila, da ne potrebujem nikogar takega.
Dokler se naslednjega jutra nisem odpravila v šolo.
..................................................................................................
tkolee, mal krajš je kt sm na začetku misnla da bo, ampak če sm iskrena sm dost zadovoljna s prvim delom :) kj pa vii??
drgač zloo bi bla vesela kkšnih kritik kr se zavedam da nism neka dobra pisateljica (še hehhe) tko da resnoo napiste karkol
caucii<3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful je kul!
Opazila sem par knjižnih napak in mogoče nekateri glagoli ne pašejo čisto v kontekst. Ampak to so res zelo majhne napake, zato se zgodba še vedno bere tekoče.
Tako da se veselim naslednjega dela, sploh po tem dramatičnem koncu hehe:smile:!
Opazila sem par knjižnih napak in mogoče nekateri glagoli ne pašejo čisto v kontekst. Ampak to so res zelo majhne napake, zato se zgodba še vedno bere tekoče.
Tako da se veselim naslednjega dela, sploh po tem dramatičnem koncu hehe:smile:!
1
Moj odgovor:
❤️🧡🖤🤎🐇
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Drama na dramo
No dns amo šle z uno ta novo skp jahat (bl ti bo jasno če prebereš zravn še A SE SAM MEN TO ZDI) no in je bla tko kr orjazna dokler pač ni prišo do skoka in sm ji rekla da je rul dobr skočla in mi je on tu začela vse razlagat pač bro jaham že od 5 leta in pol mi je rekla a veš ta tvoja grupa ni dovolj zate bolj se povežeš s fanti ps je pač sam 3 dni skp z nami v razredu



Pisalnica