Se opravičujem da took časa ni blo novga dela, sam nisem mela velik dela:no_mouth:
Tkoda ja, nov delček!
*naslov*Hanna*naslov*
Ko prispem pred šolo, je takšna gneča, da skoraj ne morem verjeti, saj živimo v vasi- na šoli nas res ni veliko. Gneče pa je, kot da smo v mestu! A kmalu ugotovim, zakaj.
Vsi učenci so naredili krog okoli nekega fanta. Na tej šoli ga nisem še nikoli videla, zato sklepam, da je novi fant v mestu.
Naslednji dogodek se zgodi zelo hitro.
Ampak najprej malo ozadja.
Naša šola stoji ob gozdu, zato imaš med dolgočasnimi urami matematike na voljo prelep razgled. Na splošno mi je všeč in zdi se mi popolna.
A seveda nobena stvar v resnici ni popolna, naj se to še tako zdi. Vsako še tako lepo stvar nekaj kvari.
V tem primeru je to fant. Ime mu je Štef, a če se kdo njegovemu imenu zasmeji, je joj (to je do zdaj naredil samo en učenec, ki so ga po celodnevnem iskanju našli privezanega na drevo. Pozneje se je izkazalo, da se je zasmejal stvari, ki mu jo je pripovedoval prijatelj.). Ima petnajst let, velik in močan pa jih je za osemnajst. S svojimi rokami lahko zvije kovinsko palico (opozorilo, to je dokazal). Ustrahuje pa vse po vrsti. Stepe se z levo roko in kar mimogrede te sune v omarice, čeprav nisi nič naredil.
No, in ta orjak z imenom je danes, na prvi šolski dan, stopil pred novega učenca in mu rekel:
" Ja, dobr dan, Hudičev otročaj."
Ja.
Rekel.
Je.
Citiram:
Hudičev.
Otročaj.
Konec citata.
Zato sem naredila stvar, ki se mi je v tistem trenutku zdela najbolj logična. Zavpila sem:
" Kaj je, Štefko, a maš probleme?"
To sem nemudoma obžalovala.


Konec :hearts: