Mia! Mia!
"Končno si budna! Mislili smo, da se nikoli več ne boš zbudila. Kaj je bilo?"
V svoji glavi Mia še sama ni vedela kaj se je prav zaprav zgodilo. Kje pravzaprav je?Kaj se je v resnici zgodilo?

Vrnimo se 3 dni nazaj:
Pričelo se je popolnoma običajno jutro. Mia je kakor vsak dan poležavala v postelji za tem,ko jo je zbudila budilka. Pregledala je telefon, kakor običajna najstnica, in počasi vstala. Odšla je v kopalnico, da bi se uredila ampak počutila se je drugačno. Lasje so bili enaki, oci enake, enako je bila velika, ampak počutila se je drugače. Kakor, da bi vedela, da se bo danes zgodilo nekaj zelo čudnega. Ampak kaj? Zaslišala je klic njene mame iz kuhinje, ki je pravkar spekla palacinke. Mia se je hitro preoblekla, počesala in stekla po stopnicah v kuhinjo. Tam sta ze sedela njena mlajsa bratec in sestrica, ki sta ze mazala palačinke z nutello, veliko nutelle. Tudi Mia se je vsedla za mizo in pričela zajtrkovati. Kar naenkrat pa se ji je že zelo mudilo. Ura je bila že deset do osmih, avtobus pa odpelje ob osmih zato je stekla do svoje sobe, si oblekla plašč, pograbila torbo in spotoma mami še rekla naj jo ne čaka s kosilom, saj bo danes jedla pri Zoji, njeni sosolki. V šoli se ponovno ni nič spremenilo zato Mia še vedno ni vedela kaj je bilo zjutraj tako drugače. Šolski zvonec je pravkar zazvonil in šolski hodniki so se izpraznili. Mia je med uro geografije Zali govorila o tem kar je bilo zjutraj. Tudi Zali ni prišlo na misel zakaj bi se to lahko zgodilo. Mia je bila popolnoma cel dan z mislimi popolnoma nekje drugje, celo pri uri slovenscine, ki je bila njena najljubša. Pri tej uri je Zoja opazila, da Mia ni popolnoma zbrana, saj ni imela za njun projekt nikakršne ideje, čeprav jih ima vedno veliko. Kaj veliko, ogromno! Po koncu pouka sta z Zojo odšli k njej domov, da bi lahko dokoncali njun projekt za slovenščino. Takrat je Mia že malce pozabila na vse skupaj zato sta končali kar hitro in imeli čas še za malce zabave. S kolesi sta se odpeljali do bližnega parka, kjer sta odšli do sladoledarja, ki jima je dal vsaki eno kepico sladoleda. Takrat pa se je Mia nekako izgubila v njegovih očeh. Ne zato, ker bi bil tako lep ali kaj takega, ampak, ker je bilo na njem nekaj čudnega. Njegove oči so bile popolnoma črne, njegov obraz pa bled kakor stena. Zoja je bila mnenja, da je bil vrjetno le malce bolan, Mia pa je vedela, da ni bilo tako. Rekla je, da je že pozno ter da jo mami doma čaka z večerjo zato se je vsedla na kolo, ter se odpeljala proti domu. Ko je prispela domov se je nemudoma zaprla v svojo sobo ter pričela z raziskavo o tem zakaj je bil tisti sladoledar iz parka tako čuden. Med iskanjem informacij se je utrudila in, ker je vedela, da bo to trajalo še dolgo se je odločila, da bo nadaljevala jutri. Zjutraj jo je zbudila njena mami, ki je videla Mio spati in izgledala je bolana. Izmerila ji je temperaturo, ki je na termometru kazala 38.5. "Danes boš morala ostati doma Mia." ji je rekla. "Ampak ravno danes predstavljam najin projekt z Zojo. Prosim mami pusti me v šolo samo za tisto uro."
"Prav ampak le za uro slovenščine in potem te pridem iskat" ji je odgovorila. Mia se je oblekla in pohitela v šolo. Zvonec je že zazvonil Mie pa še vedno ni bilo v razredu. Prav nihče ni vedel kje je, niti Zoja, zato je morala projekt predstaviti sama. Bila je jezna, da Mie ni bilo in takoj po zvoncu oddrvela iz ucilnice, kjer pa je na tleh zagledala.......Mio! Mia je ležala na tleh popolnoma otrpla. Zoja je zakričala in stekla po profesorico, ki je nato poklicala reševalce, ki so Mio odpeljali v bolnico, da bi ugotovili kaj se je zgodilo. Vse je zelo skrbelo kaj bo z Mio predvsem njeno mami, ki je zvečer morala zapustiti bolnici in oditi domov, ker sta jo doma čakala Mark (Miin bratec) in Mila (Miina sestrica), ki sta bila še majhna in nista mogla biti sama doma, ker pa je bil njun oče na službenem potovanju ju nihče ni mogel paziti. Naslednje jutro so za Miine sošolce in sošolke odpovedali pouk in prav vsi so jo odšli obiskat v bolnišnico. Takrat se je Mia zbudila in niti sama ni vedela kaj se ji je zgodilo. Zdravniki so kmalu vse napotili v čakalnico, da Mia ne bo pod tako velikim pritiskom. Zdravnik se je želel z njo pogovoriti, da bi ji nekako vrnil spomin in bi se spomnila kaj se ji je pripetilo. Spraševal jo je kaj je bilo zjutraj in povedala mu je vse do trenutka, ko je vstopila v šolo, kjer se naprej ni spominjala prav ničesar več. Ko je zdravnik zapustil Miino sobo pa...šššš...Mii se prikaže prizor sladoledarja, ki je stal na šolskem hodniku za njo in potem ponovno prizor njega, ko jo...ugrizne in potem veliko krvi, ampak poleg nje, ko jo je nasla Zoja na hodniku ni bilo krvi. Tega so zmožni le....vampriji! Ampak mislila sem, da vampirji ne obstajajo si je mislila. Tisti sladoledar je vampir! Ampak to pomeni, da je tudi ona vampirka...pogledala se je v ogledalo in videla svoje crne oci, bledo polt, zacutila hladne dlani in pricelo jo je skrbeti kako bo to lahko prekrila. Tisti dan so jo izpustili iz bolnišnice in lahko je odšla domov. Nikomur ni povedala kaj se ji je zgodilo, ker če ne bi bila v veliki nevarnosti. Naslednje jutro so jo ob postelji pričakale ameriške palačinke s sirupom in poleg skodelica rdečih jagod s sladkorjem. Ura je bila že deset in Mia je odšla v kuhinjo. Tam jo je čakala njena mama, ki ji je rekla, da danes ne rabi v šolo in, da bo imela predstavitev projekta za slovenščino naslednji teden v ponedeljek. Mia se ji je zahvalila in odšla nazaj v sobo, da bi še malo počila. Pojedla je palačinke ampak nato ji je zapasalo še nekaj...zavohala je kri, človesko kri. Ustrašila se je same sebe zaradi želje po tem da bi to izkusila. Želela se je zadržati zato je zbežala skozi okno in tekla proti gozdu. Tekla je hitro kot še nikoli in v minutki je že bila 20 kilometrov od doma sredi temnega gozda, kjer ponavadi ni bilo nikogar. Želala se je odmakniti, da jo mine želja po človeski krvi. Ampak Mia je še vedno nekaj vohala. Sledila je prekrasnemu vonju in iz za drevesa zagledala dojenčka. Prav zaprav dojenčico. Tam je ležala zavita v belo odejico. Spala je in Mia si je mislila, da lahko izkoristi priložnost, ampak deklica se ji je preveč zasmilila. Takrat je ugotovila da se lahko nadzoruje in tako je le navadno hrano. Sprva bo težko ampak menila je, da bi ji lahko vspelao. Dojenčico je vzela ter jo odpeljala domov. Skozi odprto okno v kopalnici se je priplazila v hišo in dojenčico skrila za posteljo ter ji uredila posteljico. Skrbela je zanjo, kakor bi bila zares njena. Naslednji dan se je počutila že veliko bolje in lahko bi odšla v šolo, vendar je mami rekla, da jo boli glava ter, da se še ne počuti dobro in, da bo še en dan ostala doma. To je naredila zaradi dojenčice, da bi lahko ostala z njo in malo premislila kaj naj naredi, da jo bo lajko obdržala. Vedela je la, da si deklica zasluži ime ter da mora sama postati enaka kot prej. Odšla je v garažo, vzela star voziček njene sestrice in z njim odšla do bližnje trgovine, da bi nakupila nekaj stvari. Kupila je modre leče, temnejši puder in nekaj ličil, da nihče ne bi opazil njene spremembe. Z vozičkom se je odpravila nazaj domov in odšla v svojo sobo ter naredila vse, da bi izgledala tako kot prej. Ampak nič od tega ni delovalo. Premišljevala je in premišljevala kaj lahko naredi in edina rešitev v njeni glavi je bila, da vse pusti za sabo in skupaj z dojenčico, ki jo je poimenovala Zara, pobegne. Tako ne bo nevarna za nikogar in Zaro bo lahko obdržala pri sebi. Vse je pripravila in naredila plan. Pri večerji ni bila prav zgovorna saj nikomur ni povedala kaj se je zgodilo in kaj namerava narediti. Po večerji je odšla v svojo sobo in napisala pismo.

Draga mamica!
Po tisti nesreči zadnjič se je zgodilo nekaj česar ti sicer ne morem povedati, ampak je pre nevarno, da bi ostala tukaj. Naslednji dan, ko sem rabila malo miru sem odšla v gozd kjer sem zgaledala majhno dojenčico in zaželela sem si skrbeti zanjo in edina pot, da to lahko izpolnim je, da grem od doma brez kakršne koli sledi. To pismo s pojsanilom si dobila le ti zato tega ne omenjaj nikomur in reci, da sem enostavno izginila čez noč.
Rada te imam ampak moram oditi.
Daj poljubčka očiju, Marku in Mili. Morda se še kdaj srečamo, ko bom dovolj stara, da bom dojenčico, ki sem jo poimenovala Zara, lahko posvojila. Vem, da bo to že zelo zelo kmalu ampak za posvojitev je potrebnih veliko stvari in vse skupaj moram premisliti. Vem le, da potrebujem malo miru in odklopa od vsega kar se mi je v zadnjem času zgodilo.
poljubček:kiss:
Mia

Pismo je bilo zelo ganljivo in Mia je ob tem jokala kot še nikoli, saj ji je bilo zares hudo, ampak to je bila edina rešitev, oditi in se morda nikoli vrniti. Morda je napisala, da se lahko vrne le za upanje svoje mame, lahko, da se bo zares vrnila, lahko, da ji bo le na čase napisala pismo ali pa jih bo le obiskala. Še sama ni vedela kaj hoče in kaj namerava narediti. Želela je mir in zato je tisto noč vzela nahrbtnik,pismo odložila na posteljo in z Zaro pobegnila daleč v gozd kjer ni nikogar, da bi jo lahko motil. Tako je Mia lahko začela novo, drugacno, življenje sama svojo zgodbo.

Takole...upam, da vam je bial moja zgodba všeč. To je nekako prvi in tudi zadnji del, ker ne bi rada pisala več delov bom pa vrjetno napisala še kakšno tako zgodbo, ce vam bo tale vsec.
rada vas imam:kissing_heart:
dancelover