1. poglavje POŽAR #2
Zbudila sem se na mehki postelji, ki ni bila postelja moje hiše, niti bolnice. Ozrla sem se okoli. Pred mano je stala gospa Kaja. Rahlo se mi je nasmehnila. »Dobro jutro Karolina!« Dvignila sem svoj trd hrbet in se ozrla naokoli. Na leseni polički je bila vaza z rožo, poleg nje pa lesena omara. Namenila sem hiter pogled čez okno. Zagledala sem našo hišo, ki je bila skoraj da v celoti zažgana. Zunanje stene, ki so bile prej bele s kristali, ki so se svetili, ko je nanjo posijalo sonce, so bile zdaj sive. »Kje sta moja starša?!« Sem brez nadzora besno zakričala, oči pa nisem spustila od naše hiše. V tako velikem šoku sem bila, da se še zahvalila nisem, da sem lahko pri njih na postelji. Šele tedaj sem se zavedala, da je sonce že zašlo, le malo svetlo je še bilo. »in, kako dolgo sem že tukaj?«
»Pomiri se Karolina... Počasi. Vse bo v redu...«
»Mi slučajno nočete povedati kje sta moja starša?!« Gospa Kaja je bila tiho. Takoj sem dobila občutek, da nekaj skriva. Odkimala sem z glavo. »Pravico imam vedeti! Moja starša sta!«
»Prav!« Zavzdihnila je in me nedolžno pogledala. »Tvoja starša sta... Oh, bila sta v prostoru kjer je bil ogenj veliko močnejši kot v prostoru kjer si bila ti. Ugotovili smo, da si ti bila le nezavestna tvoji starši pa... pa so umrli. Tukaj si pa že dobrih šest ur...« Ostala sem odprtih ust. Seveda sem padla v jok. Vsak, ki ima tako močno navezan stik z starši bi seveda padel v jok. Vendar se moj jok ni končal. Po petih minutah joka sem se vsaj malo pomirila. Z robčkom, ki mi ga je ponudila Kaja sem si obrisala solze ter nos.

»Pri komu bom pa potem živela?!« Ob teh mojih besedah sem se zdrznila, še najbolj pa ob ˝živela˝ Je sploh še vredno živeti, če pa nimam nobenega odraslega, ki bi z njim živela? »Ne skrbi, poznam nekoga, ki ga ti ne poznaš vendar je še edina tvoja sorodnica...« Pogledala je čez okno ter se zazrla v našo družinsko hišo. »Ko si bila stara par mesecev je živela pri tvojih starših. Potem pa se je začel velik družinski spor, ki zdajle ne bom razlagala zakaj je nastal...«
»Ampak bi rada vedela!« Sem hitro ampak resno prekinila njen stavek. Niti kančka zgodbe nisem hotela preslišati, kaj šele zakaj je nastal družinski spor. »Prav. Tvoj oče Damjan, je bil par z tvojo teto Anito. Vendar le za kratek čas, saj je Anita postala zelo ljubosumna, ko je videla, da se Damjan druži z tvojo mami Petro. Dan za dnevom je bila jezna. Oh, to se je slišalo kričanje in vpitje...«
»Nadaljujte.« Sem jo gledala in čakala na nadaljevanje pripovedi. Ko sem pogledala gospo Kajo v njene rjave oči se mi je zdelo kot, da bi še vedno v njenih očeh ostal košček plamena. »Damjan je povedal kako ga to moti in, da bi raje bil par z Petro ter da se mu zdi, da se ne ujameta. Anita je seveda postala besna, vzela kovčke ter del bogastva, ki ji je pripadal. Preselila se je v Portorož...« Zopet se je zagledala v našo hišo. Na usta se ji je narisal rahel nasmešek. »Včasih smo s tvojo družino bili prijatelji... Ker sem bila najboljša prijateljica z Anito so me potem zasovražili.«
»Torej... Anita je preživela požar?! Kako je to možno...«
Kaja je skomignila z rameni. Seveda, ona je vedela le, da sta v hiši bila moja starša... Se mi zdi...

Nisem morala nehati misliti o požaru. Zagotovo bo bilo v vseh časopisih kako sta bogata starša umrla, hiša pa pogorela. Še enkrat sem v glavi premislila kaj je rekla Kaja. Moje misli je preplavil šok. »Saj ne bom živela pri teti Aniti, kajne?!«
»Saj veš, da nimaš drugih sorodnikov razen nje...« Kaja je ravno zajela sapo, da bi še nekaj povedala, ko je zazvonil zvonec njihove hiše. Ni bil kaj posebnega navadni hišni zvonec, česar nisem bila navajena. Kot sem že povedala je bila naša družina bogata, zato smo imeli vse novo ter dragoceno. »Oh zdravo Anita!« Sem slišala Kajin glas iz predsobe, ki je bil nenavadno srečen. Z obema rokama sem prijela odejo in jo hitro vrgla čez glavo. »Pa ne k teti Aniti! Tako zoprna je!« Sem si rekla v glavi. Zaprla sem oči. Predstavljala sem si staršev obraz kako bi se kremžili, če bi ugotovili, da bom živela pri teti Aniti. »Karolina, odkrij se no!« Je rahlo besno rekla Kaja. Pred mano sta stali dve moji največji sovražnici. Anita in Kaja. Čeprav tete Anite nisem dobro poznala, mi je vse povedala z njenimi grdimi besedami v plamenih ognja.
---
Se opravičujem, ker je ta del tako kratek, v nekaj dneh mogoče objavim že nov del! Imam že skoraj dva dela vnaprej napisana, ampak nebi rada prehitro objavljala, da ohranjam napetost... :grinning:
Upam, da ste uživali ob branju! Če vam je bilo všeč hitro lajkajte in komentirajte ter se naročite name, če pa ne pa napišite zakaj oziroma dajte nasvet. :)
Lp, Blank