»Nočem iti!« Sem zakričala pri tem pa nisem besno pogledala Anite temveč Kajo, ker brez nje nebi prišla Anita sem. »Raje živim sama v naravi!« In ta stavek sem mislila resno. Kdo bi želel živeti pri nevljudni zoprnici kot je ona, ter se briga le za bogastvo?
»Glej Karolina, tudi meni ni ravno najljubše, da morem živeti z dvema otrokoma...« Anita je utihnila, obe s Kajo pa sva jo začudeno pogledali. Njene Temno rjave lase si je popravila za uho nato pa dvignila pogled. »Takoj pridem...« Je dahnila ter odšla iz hiše. Skozi okno sem lahko videla, da je odšla do avta. Vsak njen gib sem opazovala. Odprla je vrata zadnjih sedežev iz katerih je pokukalo dekle z najlepšimi oblekami kar jih lahko ima, svetlo rjavimi lasmi kot moji ter očetovi, ter ostrimi zelenimi očmi kot Anitini. Obe sta vstopili v hišo. Nekaj sekund smo drug drugega le opazovali, potem pa je Anita ponosno pogledala dekle in rekla: »Ko sem odšla iz te hiše sem ugotovila, da sem noseča... Damjan je oče.«
»Torej, imam polsestro?« Sem obupano vprašala in se zazrla v oči Anite, ki so streljale kot puščice in pravile: »Če karkoli narediš moji hčerki ti bo še žal!« Takoj zatem pa prikimala. Vendar sem ji jaz s svojimi prijaznimi modrimi očmi odgovorila: »Nič ji ne bom naredila, če ona ne bo meni.«

»Nimata izbire. Ko otroku umrejo starši, more otrok oditi k sorodniku. In ti Anita si njena edina sorodnica.« Naju je hotela pomiriti Kaja, vendar ji ni uspelo saj sva se z Anito še vedno grdo gledale. »Em, Anita lahko greva v kuhinjo malo na samo, da se otroka spoznata, prosim?«
»Prav.« Je ostro odgovorila Anita. Še zadnjič me je grdo pogledala, kot bi mi hotela sporočiti: »Na očeh te imam!« Nato pa mi končno obrnila hrbet. Dekletu sem se rahlo nasmejala ona pa je meni vrnila resen pogled. Takoj se opazi, da je hčerka Anite. »Me veseli, da sva se spoznali.« Podala sem ji roko, ob tem pa skoraj pozabila, da je moja pol sestra. Še enkrat sem pogledala v njene ostro-zelene oči. Meni se je zdelo, da so vseeno prijaznejše od Anitinih. »Enako... Jaz sem Zala. Torej si hči gospe Petre in gospoda Damjana...« Z rahlimi koraki je začela hoditi okoli mene. Kot bi me hotela ujeti v krog. »Ja, sem... Pa saj ne rabiš očeta klicati gospod Damjan, tudi tvoj oče je...« »Ni in nikoli ne bo!« Je jezno rekla, njenega besnega pogleda pa nisem videla, ker je gledala v tla. »In, da nebi kdaj slišala, da komu rečeš, da sva polsestri! Gospoda Damjana sploh nisem poznala, zato ni moj oče! Skupaj bova živeli in to je vse. Nič nimava skupnega prav?« Počasi je dvignila pogled in me pogledala v moje oči. Zdaj se mi je zdelo kot, da so njene oči še hujše od Anitinih, vendar sem nekje zelo globoko v njih videla prijazno dušo, ki ni poznala svojega očeta zato je žalostna, hkrati pa besna. Čeprav na silo sem se nasmehnila in prikimala. »Karolina...« To je bil obupan ter žalosten glas Kaje. Hitro sem se obrnila proti njej. Vrata sobe so bila rahlo odprta. Tako hitro je prišla v spalnico, da je sploh nisem slišala. »Posloviti se boš morala od svojih prijateljev ter sošolcev... Saj veš, da je Portorož 3 ure daleč stran od tu... Najbrž jih boš videla zelo redko.«
»Kaj?!« Vsa sem bila na trnih. Zdaj pa še ta udarec? V tem mestu imam najboljše prijatelje, simpatijo, šolo... Mogoče se vam zdi, da mi ni pretežko, vendar mi je. Pred nekaj meseci sem ravno ugotovila, kdo je moja prava najboljša prijateljica, zdaj pa se morem od nje posloviti. Zelo sem izbirčna glede najboljših prijateljev, zato bom težko našla nove.
---
Ahojjj! :grin:
Nov del še verjamem! Sporočam, da ta zgodba ne bo imela veliko delov. več kot 10, manj kot 15. Ker, nimam neke ideje kaj bi se vmes dogajalo razen zaključka. Upam, da me razumite. Zgodba bo izhajala približno enkrat na teden, saj morem poleg tega pisati še dve zgodbi (Metulj iz gline je v teku, vmes sem že končala pa se mi je vse zbrisalo :tired_face:, Hči poguma pa pride v roku enega tedna najbrž.) Hvala za vse komentarje, naročnike in lajke!
Lp, Blank