ČEZ 4 LETA
4 leta starejša sem, pa se mi sploh ne zdi, da bi se spremenila. Celo moje življenje se ni spremenilo, do tistega dneva. Do tistega dneva, ko sem doživela drugi največji šok v življenju (prvi je bil, ko sta mi umrla starša) Takrat sem bila vesela, da se moj videz ni preveč spremenil. Že čez nekaj minut po šoku pa tega najraje nebi doživela. Vendar, pustimo zdaj to do tja boste že prišli. Se spomnite kako sem jamrala o tem kako je Zala tečna in, da me ves čas zafrkavajo? No, zelo presenetljivo vendar zdaj me ne več. Zala je še zmeraj ista, vendar ne zafrkavajo me več. Pravzaprav se mi zdi, da sem z vsakim dnevom bolj priljubljena. To je edino kar se je spremenilo.

Lara in jaz sva kot sol in poper, hkrati pa kot piškoti in mleko. Zelo sva si različni v nekaterih pogledih; Jaz, ki sem hči bogatašev imam rada elegantne stvari, ona pa bolj trenirke in takšne stvari. Vendar imava poglede v katerih sva si čisto podobne; Imava enak okus za glasbo, obema so umrli starši (Njej sta umrla v prometni nesreči, zato živi z stricem.) Zdaj pa smo pri njenem stricu. Teta se mi dovoli družiti z Laro še posebej zato, ker sta z Larinim stricem Dejanom zaljubljena drug v drugega. Skupaj z Laro sva opazovali sončni zahod za nama pa je bil Larin stric, teta Anita in Zala, ki ni bila videti ravno najbolj vesela, da sem tu tudi jaz ter Lara. »Greva na sladoled?« Pogled sem odmaknila stran od oranžnega sonca. Lara, ki seveda obožuje sladoled je prikimala. Imela sem nekaj evrov, ker sem enkrat delala gospodinjska opravila pa sem potem namesto kopanja dobila denar, zato sva si ga lahko privoščili. »Kaj bi lahko bilo boljšega...« Sredi govora se ustavim. Moj pogled se ustavi na temno rjavih laseh, na katerih je bila zelena barva na konicah. Lasje so bili dolgi do sredine hrbta. Tako so mi bili znani. »Kaj?! M-Mia?!« Če je to bila res Mia, se je zelo spremenila. Konice njenih las prej niso bile zelene, sovražila je zeleno.

Ko je Lara slišala ime Mia se je hitro obrnila. Zdelo se mi je, da ni ravno najbolj srečna, da je tukaj še en par oči. Mia se med tem ni premaknila. Ni me slišala. »Kdo je Lara? Zakaj nič ne vem o njej?«
»Vse ti bom razložila samo počakaj...« Brez pogleda v njen obraz sem roko pred njen obraz postavila v znak »počakaj« in Mio prijela za ramo. Čutila sem tisti staro dobro ramo, ki sem jo pogosto objemala. »MIA!« Sem zakričala, nato pa so se skoraj vsi, ki so bili prisotni obrnili proti meni kot, da bi slišali svoje ime. Mia se je obrnila. Nekaj časa me je gledala. Najbrž me ni prepoznala. »Oprosti, kako veš moje ime?« Malo bi se pa že morala spomniti mene. Vendar se ni. Še vedno me je čudno gledala. »Mia, jaz sem. Karolina! Tvoja najboljša prijateljica iz 6. razreda!«
»Oh, točno ti si.« Ni bila videti ravno navdušeno. Kot, da se nebi pogovarjala s pravo Mio. Ni rekla, da me je pogrešala ali kako me je vesela, kar mi je bilo zelo čudno. »Kaj delaš tu?«
»Na počitnicah sem.« Nastala je tišina, kar se je dogajalo zelo redko, ko sva se z Mio videli. Kaj naj zdaj rečem? Še nekaj sekund sem razmišljala nato pa rekla: »Tisti dan, ko sem se preselila si rekla, da boš prišla na igrišče... Zakaj nisi?«
»Oh, točno imela sem opravke. Mami mi je razložila kako je pomemben denar in kako so nepomembni prijatelji, še posebej pa takšni kot si ti. Žal mi je, vendar zame ne obstajaš več.« Spomnila sem se. Njena mami je sovražila tako mene kot mojo mami, moja mami pa Miino mami in Mio. Njena mami bi zagotovo vse naredila, da se Mia nebi več družila z mano. Zagotovo je uporabila takšne besede, ki so jo prepričale. V oči so mi predrle solze. Nisem jih morala ustaviti, zame ni bilo nobenega stop znaka, kot na cesti. »Toliko lepih trenutkov sva skupaj preživeli... Adijo.« Že sem ji obrnila hrbet, ko je pred mano stala Lara. Ostro me je gledala, kot, da je zelo jezna name. Vendar, ni bila saj se je njen pogled razlezel v nasmešek. »Tvoja bivša prijateljica, kajne?«
»Ja...« Sem tiho rekla in se ji nežno nasmejala v obraz. »Zdi se mi, da se bi dobro ujela z Zalo.« Planili sva v smeh. Kar predstavljala sem si kakšne načrte delata, da bi me uničili. Čez nekaj sekund pa že konec smeha. Tišina. Le moje misli so govorile, vendar te sem slišala le jaz. Naenkrat sem se spomnila na požar. Od kje so mi zdaj te misli prišle? Na plan mi je kapnilo vprašanje. Zakaj je požar sploh nastal? Tega nikoli nisem vedela. Lara me je pogledala, vendar jaz nje nisem. Sredi hoje do slaščičarne sem se ustavila in gledala proti mojim stopalom. »Kaj ti pa je Karolina?« Nisem ji odgovorila. Tudi svojega odgovora na vprašanje nisem poznala. Vendar, bila je moja najboljša prijateljica zato sem ji povedala kaj mi plapola po mislih: »N-Nikoli nisem vedela zakaj je nastal požar v naši hiši. Nikoli me ni zanimalo, kaj se je zgodilo. A-Ampak... Zdaj me.«
---
Se opravičujem, če bojo kje kakšne pravopisne napake, upam, da vam je všeč.
Lp, Blank